Zagotovo je misijonar lazarist Peter Opeka eden najdejavnejših, najuspešnejših in najprepoznavnejših misijonarjev sveta. Njegov čudež pa se je pravzaprav začel že pred njegovim rojstvom. Njegov oče Lojze, doma iz Begunj pri Cerknici, se je kot edini preživeli rešil z morišča, na katerem so partizani umorili več tisoč ujetnikov. Starši so se spoznali in poročili v političnem begunstvu v Argentini po drugi svetovni vojni …
In po Božji previdnosti je Opeka v skoraj 50 letih na Madagaskarju s sodelavci zgradil več vasi in centrov Akamasoa, s katerimi želi dati ljudem s smetišča na obrobju glavnega mesta Antananarivo možnost dostojnega življenja. Skupnost je sicer zasnovana tako, da njeni prebivalci in uporabniki sami sodelujejo pri njeni izgradnji. Kljub temu mora Opeka vsako leto zagotoviti izdatna finančna sredstva iz darov velikih in malih darovalcev v Evropi, da Akamasoa, za katero trdi, da je “krhek čudež”, lahko nadaljuje s svojim poslanstvom.
Pomagal pol milijona Malgašem
Z njim smo se mogli srečati in spoznati tudi pri sv. Jožefu nad Celjem v petek, 1. decembra, zvečer, potem ko je po prihodu v Slovenijo tri dni preživel med koroškimi Slovenci. Pogovor z misijonarjem v cerkvi sv. Jožefa je vodila dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe.
Sprejem na Brniku in srečanje s sorodniki:
Čutim, da imam slovenske korenine. Čutim, da prihajam v kraj, ki mi je domač, kljub temu, da sem bil v Sloveniji samo dve leti.
O svojih občutjih med obiskom v Sloveniji je povedal: “Počutim se zelo dobro, sem vesel. Čutim se tako majhnega, čutim neko pričakovanje. Ne bom govoril zlatih besed, nimam jih. Imam samo dejanja, ki smo jih naredili skozi 50 let. Prvič sem prišel na Madagaskar leta 1970, bilo je včeraj. 🙂 Do danes se čutim že malo njihov.”
Veliko zanimivega branja o Petru Opeki:
“Božja previdnost ima načrte, ki jih ne poznamo”
Na vprašanje, iz kakšnega sveta je prišel in v kakšen svet, je misijonar odgovoril: “Prihajam iz sveta, kjer se ljudje preživljajo iz dneva v dan. Če smo tam včasih misijonarji razburjeni, nejevoljni, ko vidimo, da ni hitrega napredka, nas ob prihodu v Evropo prevzame neka moč, da rečemo: severna polobla je tako bogata, južna polobla pa tako revna. Tega se ne da primerjati. Ne da se povedati z besedami, kako revno živijo nekateri ljudje, družine, otroci. Tudi po toliko letih na Madagaskarju je zame včasih skrivnost, kako se te družine preživljajo.”
Hkrati pa je dodal, da se bogastvo kaže v njihovem medsebojnem življenju, kako si znajo pomagati, so skromni in veseli. “Sam denar nikdar ne prinaša sreče.”
V pogovoru je dejal, da je bil po 15 letih na Madagaskarju zelo bolan in je hotel oditi. Prosil je za sobotno leto. “Sam pri sebi sem si mislil, da se nikdar več ne vrnem. Hotel sem oditi na lep način.” Toda Misijonska družba lazaristov ga je prosila, naj za tri leta prevzame vzgojo bogoslovcev v glavnem mestu, kar je sprejel.
Peter Opeka na pogovornem večeru v Celju:
“Že prvi teden sem šel na poti k bolniku mimo smetišča. Videl sem na stotine otrok, ki so se tepli za smeti. Ostal sem brez besed. Nisem mogel več govoriti in zvečer ne spati. Okrog polnoči sem pokleknil pred svojo posteljo, dvignil obe roki in prosil: Gospod, pomagaj mi, da nekaj naredimo za te otroke.”
Drugi dan jih je obiskal na smetišču. Zbranemu krogu ljudi v kolibi je rekel, da je duhovnik, misijonar, pripravljen pomagati njihovim otrokom. “Ko sem rekel, da sem misijonar, je bilo takoj več zaupanja. Bili so namreč tako siti vseh obljub, od katerih se nobena ni izpolnila. Na smetišču se je začelo gibanje Dobrih prijateljev. Če bi vedel, da bo to gibanje po 34 letih preraslo v skupnost 30.000 ljudi, bi s prvim letalom zbežal z Madagaskarja. Ampak Božja previdnost nam daje vsak dan, vsak teden, vsak mesec, vsako leto novih moči.”
Na smetišče nisem šel, ko sem bil močan; šel sem, ko sem bil na tleh, skupaj z njimi, in skupaj smo se dvigali.
Kratek utrinek z Opekovega pričevanja v Celju:
Vztrajnost, vera in upanje
Kot pravi, so na začetku številni dvomili v njegov načrt, da pomaga najbolj ubogim. “Stvari se delajo postopoma, z vztrajnostjo in upanjem. Ko vidite tiste otroke, angelčke, kako jim boste rekli: ne morem, nimam upanja, nimam moči? Ko vidim te otroke, sem jezen na tiste ljudi, ki so prosili, da se jih voli za predsednika, župana, pa potem nič niso naredili za svoje otroke. Težko je razumeti, kako človek hitro pozabi in postane brezčuten.”
Danes mu pomaga okrog 800 sodelavcev, največ je učiteljev, zdravnikov, medicinskih sester. Vsi so domačini. Ob tem Opeka poudarja, da so naselja “zgradili z ljubeznijo tolikih ljudi z vsega sveta”. Pravi, da s svojimi dejanji pomoči najbolj ubogim hoče posnemati Jezusa.
Na začetku so rekli, pa ta človek nekaj išče, ne more delati zastonj, nekaj nam bo vzel. Tudi okradli, ogoljufali so me, pa sem jim rekel: enkrat boste razumeli, da sem ostal zaradi vaših otrok – ker so otroci naše zemlje.
“Gradil sem tudi zaupanje v njih. Oni gradijo svoje mesto. Papež je ob obisku Madagaskarja dejal, da se je tu pokazala neka luč. Naših 22 vasi je danes čistih in lepih. Vsak človek je tudi malo umetnika. Umetnost je tudi združevati ljudi – da neki belec obdrži več tisoč ljudi pri maši tri ure … Tam sem drug človek. Tako majhnega se počutim vpričo njih. Svetega Duha prosim, naj mi pomaga, da bom v malgaščini povedal vsaj nekaj besed, ki jih bodo razumeli v svojem srcu.”
Kako lahko pomagate?
Podatki za nakazilo:
TRR: SI56 0201 4005 1368 933
Namen: Pedro Opeka
Sklic: SI00 249018
Malo denarja, veliko solidarnosti
Z voditeljico pogovora sta naslovila tudi aktualne, pereče težave v Evropi, Sloveniji: glede smisla življenja pri mladih, bega na tuje, zavzemanja za evtanazijo, vprašanja beguncev, vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu …
Nanašajoč se na pogoste duševne stiske mladih pri nas je Opeka poudaril, da izobrazba in denar še ne prinašata sreče.
“Ni denar naredil Akamasoe, bila je ljubezen, vera, zaupanje v ljudi. Večkrat sem rekel ljudem, ki so mi hoteli pomagati, da bi mi zvezali roke, da želim imeti manj denarja, ampak mir. Če me hočete z denarjem podkupiti in da nam boste iz Evrope ukazovali, kako moramo delati, tega denarja ne sprejmemo. Mi vemo, kako je treba delati, imamo ideje in znamo misliti, skupaj znamo poiskati rešitve za vse probleme. Problem otrok, mladine, nesmisla življenja je navzoč tako rekoč povsod. Ko je toliko denarja, ne rabimo več Boga. […] Na Madagaskarju nimajo veliko denarja, ampak so solidarni, si pomagajo, molijo. […] Skupaj se bomo rešili, ne vsak zase.”
Izpostavil je, da morajo starši, duhovniki, vzgojitelji, učitelji iskati rešitve, kako bodo otrokom in mladim v življenju približali nek cilj, za katerega bi bili pripravljeni tudi nekaj žrtvovati. “Nimamo nobenih avtomatičnih rešitev. Vsi moramo iskati modrost, rešitve za moralne probleme.”
O adventnem času in pripravi na božične praznike
Kako pa misijonarja Opeko nagovarja adventni čas? “Pripravljamo prihod Odrešenika, ki je prišel na našo zemljo, z nami živet, delat, trpet, jokat, umret, na koncu je vstal od mrtvih. To vse spremeni.”
O praznovanju božiča na Madagaskarju je povedal: “Ne delamo jaslic samo s figuricami, ampak z našo mladino in otroki, ki ves mesec s srcem pripravljajo prizor Kristusovega rojstva. Pri nas je božič duhovni praznik, brez prigrizkov, peciva. Vsi skupaj se pripravimo, da bi sprejeli največjega prijatelja, ki nas ni prišel sodit, temveč odrešit. Ker nas ljubi.”
Svoje pričevanje je sklenil z besedami zahvale za lep večer, sobratom lazaristom in nazadnje vsem darovalcem. “Hvala vam, bratje in sestre, ki jim pomagate in jih podpirate. Hvala vsem. Za vašo dobroto in solidarnost. Naj vas Bog blagoslovi, vsako družino, vsakega vašega otroka, vnuka. Imejte veliko miru in veselja v vašem življenju in vaših družinah.”
Medvode tudi v prenosu na spletu
Na ponedeljkovo pričevanje Petra Opeke v Medvodah se je najavilo že več kot 2.000 ljudi. Na pobudo Radia Ognjišče pa ga bo mogoče spremljati tudi v videoprenosu na tej povezavi.
