Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 29. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Čakam, da me Bog pokliče k sebi. V tem vidim večje veselje kot to, da sem postal duhovnik”

Pavel Kodelja

Matic Klanšek | Sportida

Tamara Tratnik Ambrožič - objavljeno 16/12/23

Življenjska pot župnika Pavla Kodelje: "Zelo trd sem bil za Božji klic"

Župnik Pavel Kodelja že dolgo službuje v Senožečah, letos je praznoval srebrno mašo. Izhaja iz Deskel. Pot do vpisa v bogoslovje je bila dolga in trnova: “Zelo trd sem bil za Božji klic,” pravi. Ima starejšo sestro, ki ima pet odraslih otrok in že pet vnukov, ki tudi njemu prinašajo veselje. Iz zapriseženega rockerja in akademskega glasbenika je le počasi in z muko stopil na pot duhovništva.

Pri tem je nedvomno odločilno vlogo odigral Bog s svojim poseganjem v njegovo življenje. Prej mu je Bog moral zapreti vse druge poti, spoznal je, da niti pot glasbenika niti družinsko življenje nista zanj, in ko mu počasi ni več ostalo dosti možnosti, je doumel, da ima Bog zanj drugačen načrt. “Nisem čutil veselja do tega poklica, niti se mi ni zdelo, da imam sposobnosti za opravljanje tega, ampak Bog me je želel tu,” pripoveduje v svoji izpovedi.

Pavel Kodelja

Lepo otroštvo, potem pa alkohol in droge

Na otroštvo ima lepe spomine, čeprav niso bili ravno premožni. “Vedno pa sem imel občutek, da staršev ne smem preveč užaliti. Tudi kaditi me niso videli, ker je bil oče astmatik prav zaradi kajenja. In ko je to izvedel, je skoraj jokal. Toda ni me izučilo,” se spominja.

Pozneje, ko se je vpisal v srednjo glasbeno šolo v Ljubljani in stanoval v internatu, pa se je začelo obdobje žuriranja in čezmernega uživanja alkohola. “Tu ni bilo staršev, za vzgojitelje pa se nismo brigali. Potrudili smo se, da izdelamo, ampak vse je bilo razpuščeno, čeprav so se v domu trudili,” opisuje.

Po srednji šoli je služil vojaški rok, kjer se je bolj spoznal tudi s travo. “Bil sem v vojaškem bendu, nisem imel težkega dela. Samo čakali smo, da mine – ali smo si pomagali z alkoholom ali s travo. Ta miselnost se je potem doma kar nadaljevala. Začel sem igrati saksofon v bendu, kjer smo sicer igrali bolj rock’n’roll glasbo. Tam je bilo veliko droge. Vsa okolica, vsa glasbena scena je prepletena s tem. Zdaj take glasbe niti ne želim več slišati. Tu je samo seks, droge in rock’n’roll. Če kdo tega ne želi, je izobčenec,” pravi o mladostniških časih.

Glasbena in družinska pot ni zame

Potem pa se je počasi začelo nekaj dogajati: “Spomnim se trenutka na odru, ko sem igral saksofon in gledal. Saj imaš vse, kar si si želel. Si v centru pozornosti, videl sem dve dekleti, ki sta me cel nastop nepremično gledali, imel sem službo. Ampak bil sem tako prazen. To bi zdaj definiral kot prvi Božji dotik v mojem življenju. Takrat sem prvič videl, da ta smer ne prinese sreče. Bilo mi je dano, da sem to močno spoznal. Da čeprav bi bil še bolj slaven, ne bi bilo nič drugače, kvečjemu še slabše.”

Imel pa je tudi izkušnjo romantične zveze: “Že prej se mi je zgodila izkušnja z dekletom, ko sem prišel iz vojske. Samo kakšen teden, dva je trajalo, ampak občutek ni bil pravi. Bilo je nekaj najlepšega, kar sem do takrat doživel v življenju. Ampak sem bil še vedno prazen. Kriv je bil tudi moj alkohol. Še danes se tega spominjam kot nekaj najlepšega.”

Romanje v Francijo

“Potem sem šel na romanje v Francijo v Paray-le-Monial in takrat se je vse spremenilo. Jezus mi je dal jasno vedeti, da je On tisto, kar iščem. Najprej je uau, zdaj pa je to pravo, ampak počasi je spet nastajala praznina. Tako trd sem bil za Božji klic, nikakor se nisem odzval njegovemu vabilu. Prej mi je moral zapreti vsa druga vrata, da res nisem več imel druge izbire. Nisem šel z veseljem za duhovnika,” govori o svoji izbiri.

Svojo poklicanost je težko sprejemal: “Duhovnik, policaj in učitelj – to nikoli nisem hotel biti. Pa sem skoraj vse poskusil. Učitelj v glasbeni šoli in zdaj kot učitelj vere. Tudi policaj bi skoraj postal, kajti pogovarjal sem se za sprejem v vojaško godbo in opraviti moraš vsaj osnovni tečaj, da si lahko član. Duhovnik je pa ja najslabše. Nisem se čutil sposobnega za delo z ljudmi. Počasi pa sem spoznal, da je vse prazno brez Boga.”

IMG-20231118-WA0012.jpg

Zavese se dvignejo …

Čez dve leti je znova romal v Francijo z željo, da pride domov odločen glede duhovniške poti. Zanj so številni molili, med drugim tudi župnik Franc Špelič.

“Potem sem res dal Bogu ultimat, zdaj ali nikoli. Jezus, če hočeš, da grem za duhovnika, naj me ena normalna oseba vidi tako, kot ti hočeš, da postanem. Zvečer po molitvah sem čakal, ampak se ni nič zgodilo. Zjutraj pa pride do mene punca, ki pravi, da mi mora nekaj povedati, da zaradi tega ni mogla spati. Mislil sem, da mi bo izpovedala ljubezen, a ona reče – včeraj zvečer, vedno, ko sem zamižala, sem te videla kot duhovnika. To pa je bilo potem res nekaj! Potem sem jo takoj vprašal, ali ji je to naročil moj stric župnik  Igor, ampak je kar šla. Takoj je prišel stric in rekel:

‘Kaj misliš, da bi se jaz s temi rečmi igral, da bom jaz govoril, kaj Bog govori, čeprav ne vem? Naredi, kar želiš, dano ti je bilo.’ Star sem bil 25 let in takrat je bil trenutek odločitve, da bom res šel v bogoslovje. Takrat se mi je za trenutek zdelo, kot da so se vse zavese okrog mene dvignile in da sem bil sam na prostranem polju, popolnoma svoboden,” sklene.

Doma je to odločitev zelo skrival, stric pa je že vsem povedal in ni minilo veliko časa, ko je za to vedela cela vas. Večina ljudi je bila začudenih, da gre tak dober in izučen glasbenik v bogoslovje.

Takrat je bil tik pred tem, da v glasbeni šoli v Tolminu podpiše pogodbo za nedoločen čas kot učitelj in ravnateljici je moral sporočiti svojo odločitev. “Nekaj časa sem jo prepričeval in se kregal, potem sem ji pa rekel, naj kar lepo gre v cerkev pred oltar in se tam krega. Jaz nisem nič kriv,” razlaga.

Jamranje

Ob vstopu v bogoslovje dolgo ni mogel spati. Skrbelo ga je, kako bo opravljal službo duhovnika, in pravi: “Samo jamral sem Bogu, da nisem sposoben za to in da nimam veselja. Vsaj eno od tega, da bi imel. Veliko so tudi drugi molili zame, ker sem povsod samo jamral, kako mi je hudo, mama je bila prav iz sebe.”

Pred božičem pa so se s sošolci udeležili ignacijanskih duhovnih vaj, kjer je počasi začel sprejemati svojo odločitev in se z njo pomiril. “Delam res vse nasprotno od tistega, kar sem hotel. Toda na koncu, ko se primerjam z drugimi – sem še bolj nesrečen kot drugi ali sem morda celo srečnejši? Tudi če izbereš drugačno pot, je treba veliko truda in odrekanja. Na koncu se mi zdi, da smo vsi na istem.”

“Tudi če nisem vstopil na duhovniško pot z veseljem, kot je recimo značilno za sklenitev zakonske zveze, se je potem začetno trnje malo osulo in zdaj ni več tako hudo. Ampak trdo delo je povsod.”

Preizkušnja bolezni

Pred dvema letom, 8. septembra 2021, pa je dobil novo preizkušnjo – raka na ledvici. Ko je šel prvič v bolnišnico in so ugotovili, da ima metastaze razširjene po celem telesu, se je začel boj za življenje. “Do nekje januarja je bila borba, potem je šlo počasi na bolje. Še zdaj sem na bolniški. Letos februarja so mi odrezali palec na levi nogi kot posledico bioloških zdravil. Ampak zaradi njih sem sploh še živ.

“Res ustavljajo raka, ustavljajo pa tudi vse druge procese v telesu. Rane se mi dolgo ne zacelijo in na palcu je bila tako huda, da sem dobil vnetje kosti in ni bilo druge rešitve kot operacija,” opisuje. “To je edina stvar v življenju, ki je nisem sprejel z jamranjem. Bedo življenja sem spoznaval že dolgo in ko sem zbolel, niti nisem bil presenečen,” pripoveduje.

Pravi, da se gotovo pozna utrujenost, ki je prej ni bilo, vsaka stvar je malo težja, nekatere je opustil. Prej je bil aktiven v Prenovi v duhu, zdaj zmore bolj drobne naloge. Če mu zdravje dopušča, sodeluje tudi pri bogoslužju, kjer ima vedno pomoč Boža Rustja.

Sreča po kapljicah, v nebesih pa v vsej polnosti

“Zdaj čakam, da me Bog pokliče k sebi. V tem vidim večje veselje kot to, da sem postal duhovnik. Gor v nebesih bo gostija brez primerjave. Greš v popolno veselje. Takrat, ko so zavese padle, je bil drobec tega, očitno še ni moj čas.

“Zdaj imam veliko več časa za molitev, imam molitveni načrt, ki ga skoraj vsak dan izpolnim. Opravim pač, kar lahko,” je skromen. “Znanka me je vprašala, kaj pa zdaj rečeš Bogu, ko si zbolel, ko ti je poslal tako preizkušnjo? Ampak sam se šele zdaj zavedam, kakšen  je Bog, da je z mano povsod, tudi zdaj, ko sem telesna razvalina, je pri meni z vso svojo ljubeznijo, gre zame na križ,” pravi o svoji veri, ki se je v času bolezni še okrepila.

Dobro se razume z vsemi farani, ne glede na starost. Prej, ko je bil mlajši in je služboval v Kobaridu, so imeli mladi sproščen, zaupen odnos z njim. “Za te mlade tu v Senožečah sem pa že star,” se nasmeje.

“Res je, kar je rekla Terezija, na tem svetu ni sreče, razen če živiš po Božji volji, si je deležen po kapljicah. In isto je pri glasbi – če jo delaš Bogu v čast, potem lahko dobiš par kapljic te sreče. Okus po nebesih. Ampak je danes težko dobiti sodelavce, ki bi radi delali glasbo samo Bogu v čast, hitro pride do človeškega napuha in samoobčudovanja,” povzame Kodelja.

Tags:
duhovnik
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.