Predstavljajte si, da ste se po dolgem času srečali s sošolcem. Nekoč ste skupaj preživljali dneve, se igrali, trepetali pred tablo, se učili, sanjarili – in šli vsak po svoje. Izobraževanja, kariera, služba, družina, kdaj pa kdaj ste še slišali drug o drugem. Zdaj je pred vami odrasel moški. Urejen, frizura, dober avto. “Greva na kavico! Kako si?”
Sončen obraz postane otožen, oko se orosi in kar ne moreš verjeti besedam: “Že dolgo nisem dobro, v resnici se počutim, kot da sem nekje obtičal, v temi …” Možakar, še pred minuto skoraj tujec, zaihti. Neprijetno ti je, v zadregi si. On nadaljuje: “Ne spominjam se, kdaj sem bil nazadnje srečen. Nihče me zares ne sliši, nihče me ne pozna.” Še tvoje oko se orosi …
“Tolažite moje ljudstvo, tolažite ga! Na srce mu govorite, mojemu ljudstvu, mojim ljubljenim. Njihova tlaka je dokončana …” (prim. Iz 40,1-2). “Že prav, Gospod,” slišim naše pomisleke, “ti si naredil vse, toda mi, jaz … Ne, da sem opuščal molitev, mašo, spoved, ne to … Tvoj kriterij me plaši! Sem lačnemu dal kruha, žejnemu vode, bolnega in jetnika obiskal, nagega oblekel? Skrbel sem zase in za svoje, nihče ni lačen ali v pomanjkanju. V druge se ne vtikam, razen s komentarji in kritiko. Včasih dam kakšen dar v dobrodelne namene, ampak …”
“Tvoj dolg je odplačan”
In zaslišim: “Tvoja krivda je poravnana. Tvoj dolg je odplačan.” Kako, Gospod? Zakaj? Oko se spet orosi, a zdaj se vloge zamenjajo. Ne pogovarjam se s sošolcem, temveč sva za mizo jaz in Gospod. “Gospod … nisem dobro, skrbi me, boli me, oddaljil sem se, nemiren sem, raztresen v molitvi, na cesti dvoličen, do soseda trdosrčen, do otrok nepotrpežljiv.” “Tvoja krivda je odplačana …”
“Gospod, nisem še končal, komaj začel sem. Tega se je nabralo toliko!” In spet, kakor iz ozadja: “Tolažite moje ljudstvo …”
V srcu se prebuja jutro, v mojo temo je vstopila Beseda. Dogaja se novo razodetje, v moji veri spočetje Življenja, spreobrnjenje, hrepenenje, žeja, lakota. “O Bog, ko bi ti vedel, kako me žeja po tebi!” In se najdem v Njegovi žeji, v njegovi temi … On ve, o čem govorim, pozna mojo osamljenost, mojo nemoč. Vsemogočni, Križani.
Če je bil glasnik nekoč Izaija in potem Janez Krstnik, si glasnik življenja danes ti. Ne, svet nikakor ne gre po zlu, tudi če se tako dozdeva. Dozdeva se otroku, da bi namesto kosila raje čokolado, mladostniku, da je mladostnica, odraslemu, da ni upanja … Dozdeva.
Za glasnikom pa prihaja večji, močnejši, in nič ga ne ustavi. Resnica je novica, ki je mediji ne morejo zaobjeti: da prihaja noseča, je že v 9. mesecu in prinaša Življenje samo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 48.
