Še pred nekaj leti je Nataša Pezdir, ki je po izobrazbi diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok in montessori pedagoginja, delala v vrtcu. Nato zaradi kronične depresije ni bila več zmožna opravljati svojega dela in predala se je svoji drugi strasti, lončarjenju. Izpod njenih rok v tem adventnem času nastajajo tudi čudovite jaslice, ki jih lahko občudujete na njeni novi spletni strani Unikati Nati.
Sicer pa se Nataša rada potaplja in opazuje ribice v morju, nabira školjke, v katere lepi listke z Božjo besedo, da jih lahko ljudje vzamejo s seboj. Razveseljujejo jo naravni pojavi, menjava letnih časov in spremembe v naravi. “Ko recimo na vrtu pokukajo iz zemlje prve trobentice, ko zasvetijo kaktusi, ko se dan daljša ali ko so visoki valovi na morju. Enkrat sem doživela, da se je v razpršenem valu za hip pokazala mavrica in ta prizor mi je ostal v spominu kot slika, ki jo prikliče vsaka mavrica, ki jo vidim,” slikovito pojasnjuje. Več, tudi o najglobljih teminah svojega življenja, je razodela v današnji epizodi rubrike Ženska ženski.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame je idealen začetek dneva, če se zbudim naspano. Ker zvečer težko zaspim, včasih bedim pozno v noč in potem zjutraj težko vstanem. Na srečo sem samozaposlena in si sama razporejam urnik dela. Sem bolj večerni tip in dopoldne večinoma nisem preveč funkcionalna.
2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Ker se bolje počutim v svoji koži. V mislim imam predvsem notranjo urejenost, recimo misli, čustva, vest, in pa funkcionalno, kot je recimo prebava, ritem spanja, dela in sprostitve. Če je vse nekako usklajeno, se počutim v ravnovesju in dobro funkcioniram.
Pri moji bolezni (ponavljajoča se depresija) pa je težava, da kakšno področje zanemarim in potem drago odplačujem svoj dolg zaradi neurejenosti. Včasih potem traja več mesecev, da se spet uredim in zaživim, kot je treba.
3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Najboljše polnjenje duhovnih baterij so zame duhovne vaje v tišini. Ponavadi grem v Logarsko dolino, kjer sem v vseh teh letih spoznala veliko zanimivih skritih kotičkov. Tam berem Božjo besedo in premišljujem o vseh Božjih delih v mojem življenju. Bog mi spregovori tudi prek narave.
Drugi polnilec baterij pa je zagotovo dopust na Rabu. Najraje se z nahrbtnikom odpravim v divjino, kjer ni nikogar, in občudujem naravo. Rab je pravi geološki biser, kjer vedno odkrijem še kaj novega in zanimivega. Tudi plavam zelo rada – ponavadi na zelo dolge proge ob obali, kjer se počutim dovolj varno in z gibanjem iz sebe zmečem ves stres, ki se je nabral čez leto.
4. Vaše življenje in ustvarjanje je za nekaj časa ohromila izkušnja duhovne zlorabe. Kako danes gledate na to obdobje? Kaj vas je takrat opogumljalo?
Duhovna zloraba, ki se mi je zgodila pred tremi leti in pol, je bila zame največje neprijetno presenečenje v mojem življenju. Duhovnik, ob katerem sem se sprva počutila izjemno spoštovano in ljubljeno, je izkoristil moje zaupanje in me globoko diskreditiral pred celo skupnostjo.
Čeprav me je čez noč vrgel iz skupnosti, sem potrebovala dve leti, da sem dojela, da se mi je zgodila duhovna zloraba. Manipulacije, zloraba duhovne avtoritete in moči ustanovitelja skupnosti, duhovni nadzor, izolacija, poniževanje in kršenje integritete, javno sramotenje in prikrite grožnje sem spoznala in si jih priznala šele, ko sem padla na realna tla.
Takoj po izstopu iz skupnosti sem namreč doživela psihotično epizodo, v kateri sem tega patra še vedno dojemala kot svojega rešitelja, čeprav ni hotel z menoj imeti nobenih stikov. Na srečo sem bila obkrožena s prijatelji iz likovne kolonije in domačimi, ki so me po celodnevnem pregovarjanju vendarle s pomočjo reševalcev in policije hospitalizirali v psihiatrični bolnici. Sledila sta dva meseca hospitalizacije in močna doza zdravil, potem pa še vsaj dve leti depresije in žalovanja.
V tem času nisem mogla ustvarjati. Ne samo to. Nisem mogla ne živeti ne umreti. Nič me ni opogumljalo, nekako sem preždela to obdobje kot rastlinica. Edina svetla točka je bila likovna kolonija, en teden skupnega ustvarjanja s krščanskimi umetniki. Živela sem od pričakovanja in spominov in tako počasi začela spet dobivati voljo do ustvarjanja z glino.
Prelomnica k rešitvi pa so bile duhovne vaje Od bolečine k milosti, na katerih sem skupaj s Kristusom vstala iz tega groba. Ko zdaj gledam nazaj na to težko obdobje, sem zanj hvaležna, čeprav ga nikakor ne bi ponovila. Doživela sem, kaj pomeni umreti in vstati od mrtvih že v tem življenju.
5. Dejali ste, da Bog govori po črepinjah naših življenj. Kako ste to spoznali prek svoje izkušnje?
Ko delaš z glino, se dnevno srečuješ tudi s črepinjami, neuspelimi poskusi oblikovanja. Dokler glina ni pečena, jo lahko neštetokrat znova uporabiš. Namočiš, izsušiš, pregneteš in spet je pripravljena na nove izzive. In če jaz, ki sem človek, lahko kot lončarka iz teh črepinj naredim voljno glino, iz katere oblikujem skodelico, iz katere lahko pijem, kaj vse lahko Bog, Lončar vseh lončarjev, naredi iz črepinj mojega življenja!
Premalo se zavedamo, da smo mi glina v rokah Lončarja in da ima v resnici naš Stvarnik vso moč, da naredi čudovite stvari iz prahu zemlje. Bog je ustvarjalec in ima popolno pravico do svojega stvarstva.
Črepinje predstavljajo tiste dele našega življenja, ki so morda razbiti, težki ali nepopolni. Bog ne govori samo v trenutkih sreče, radosti ali jasnosti, temveč tudi v obdobjih, ko se morda počutimo razbiti ali izgubljeni. V teh težkih trenutkih lahko iščemo pomen, razumevanje in Božjo prisotnost. To pomeni, da Bog uporablja vse vidike našega življenja, vključno s težavnimi situacijami, da bi nas vodil, učil in oblikoval. Pri delu me nagovarja kar nekaj citatov iz Svetega Pisma:
“Mar ne morem, Izraelova hiša, storiti z vami kakor ta lončar? govori Gospod. Glejte, kakor je glina v lončarjevi roki, tako ste vi v moji roki, Izraelova hiša!” (Jer 18,6)
“Gorje mu, kdor se prepira s svojim upodabljavcem, on, črepinja med prstenimi črepinjami. Mar pravi glina svojemu lončarju: ‘Kaj delaš?’ ali: ‘Tvoj izdelek ni nikakršno ročno delo.'” (Iz 45,9)
“In zdaj, Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok.” (Iz 64,7)
Podobno kot lončar ljubeče oblikuje glino, Bog s svojo modrostjo in ljubeznijo oblikuje naše življenje. Smisel življenja lahko najdemo v sprejemanju Božjega načrta z zaupanjem in poslušnostjo, tako kot glina, ki se pusti oblikovati v rokah lončarja. To pomeni, da smo poklicani, da živimo v harmoniji z Božjo voljo, ki je izraz Njegove ljubezni, modrosti in namena za nas.
Izziv za nas je, da se odpremo Bogu in se ne prepiramo z Njegovim načrtom, tako kot glina ne vprašuje lončarja, zakaj jo oblikuje na določen način. Vsaka črepinja, vsak del naše izkušnje, postane del Božjega umetniškega dela.
Proces ustvarjanja keramike vključuje tudi peko, kjer se glina utrdi in dobi svojo končno obliko. Prav tako smo tudi mi deležni preizkušenj, ki nas oblikujejo in krepijo. V tej luči lahko vidimo, da nas Bog vodi skozi ognje življenja, da bi nas oblikoval v močne in trajne posode. Unikatna keramika in Božja beseda se prepletata v mozaik, ki izraža duhovno globino in lepoto življenja.
6. Kdaj ste se srečali z ustvarjanjem z glino, ki je vaša velika strast? Na kateri svoj unikatni izdelek ste najbolj ponosni?
Da Bog govori po črepinjah naših življenj, sem govorila že pred desetimi leti, ko sem se začela ukvarjati z glino. Takrat sem se srečevala s kronično depresijo in glina mi je pomagala prebroditi težka obdobja. Ker nisem več zmogla opravljati svojega poklica (vzgojiteljica v vrtcu) in ker se je odprla ta možnost, sem šla v Veržej na tečaj lončarstva in tam pozneje opravila tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo.
Ko zdaj gledam nazaj na prehojeno pot, pa se spominjam, da sem se že kot otrok rada igrala z blatom in ustvarjala z glino. Z njo sem se srečala na zdravstveni koloniji na Rakitni in ker nisem vedela, da se da glino tudi kupiti, sem žrtvovala svoj izdelek in ga večkrat pretopila, da sem lahko tudi doma znova ustvarjala. Ponosna sem na vse svoje “ustvarjenine”, saj so narejene s srcem, najbolj pa mi pred oči stopijo kropilniki z odtisom listov hortenzije ter jaslice, ki sva jih ustvarila skupaj s pokojnim akademskim kiparjem Viktorjem Plestenjakom.
7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Prav gotovo duhovna zloraba, saj me je učila, kako umreti v sebi in se spet roditi kot nov človek. Ta izkušnja mi je dala priložnost, da sem se povezala s svojo notranjo močjo in Bogom na način, ki ga prej nisem poznala. Skozi ta proces sem začela ceniti vsako izkušnjo kot del moje edinstvene zgodbe, ki jo Bog ustvarja skozi moje življenje. Spoznala sem, da je moje življenje del večje slike, ki jo ustvarja Božja roka. Tako sem postala bolj odprtega srca, pripravljena slediti Božjemu vodstvu in delati v skladu z Njegovim načrtom, ne glede na izzive, ki se pojavijo na poti.
Na novo se učim biti del Kristusovega telesa, Cerkve, čeprav sem bila z njene strani globoko ranjena. Še vedno ji želim pripadati, sem pa postala veliko bolj pazljiva in nezaupljiva do duhovnikov, morda je izpuhtela celo moja naivnost, zaradi katere sem se ujela v past duhovne manipulacije. Sprejela sem, da imam zdaj odpor do maše, pridig in spovedi, saj je to normalni odziv telesa na zlorabe. To pa ne spremeni dejstva, da sem v Cerkvi doma in ravno zato grem po odvezo, da zlorabi zamašim usta. 😊
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Tudi to bo minilo. 🙂
9. Kako vas nagovarja letošnji adventni čas?
Letošnji adventni čas je prvi po dolgih letih, ko ne doživljam, da sedim “v temi in smrtni senci”. November in december sta zame zaradi pomanjkanja svetlobe in toplote najtežja meseca v letu, zato me vedno najbolj nagovarja ravno prošnja za vse, ki sedijo v temi in smrtni senci. Kot je v naravi v času adventa vedno manj svetlobe, pa količina te na adventnem vencu narašča. In to je upanje za vse nas.
Letos sem se odločila, da bom naredila vse, da bo letošnja zima brez depresije in za zdaj mi gre dobro. Sem pa v mislih z vsemi, ki v blišču veselega decembra doživljajo stiske in ne vidijo naraščajoče svetlobe na adventnih vencih.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
Biti ženska je lepo, ker smo nosilke lepega. Smo kot lončene posode, krhke, a uporabne. Tudi v Visoki pesmi beremo: “Tvoje naročje je vrčasta posoda; naj ji ne manjka odišavljenega vina,” (Vp 7,3). Biti ženska prinaša raznolikost v naš svet, omogoča nam, da se izražamo skozi številne oblike umetnosti in prispevamo k bogastvu človeške izkušnje na načine, ki so globoko povezani z notranjo močjo in empatijo. Naše življenje je polno priložnosti za rast in oblikovanje sveta na bolje, kar je ena od mnogih lepot biti ženska.
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
