Življenje v Benetkah v 16. stoletju ni bilo preprosto. Po letih širitve je Beneška republika začela izgubljati moč na svojem območju. Mesto je prizadela tudi ena najhujših epidemij kuge v zgodovini. V obdobju krize so mnogi ljudje našli moč v molitvi pred sliko, za katero so verjeli, da ima čudežne lastnosti.
Sliko z naslovom Kristus, ki nosi križ pripisujejo Tizianu ali Giorgioneju, umetnostni zgodovinarji, kot je Vasari, pa so delo hvalili zaradi “velike moči, ki jo je imela slika nad občinstvom”.
Umetniško delo, ki ga trenutno hranijo na njegovem prvotnem mestu v beneški stavbi Scuola Grande di San Rocco, kjer je bil nekdaj sedež Bratovščine sv. Roka, je bilo eden prvih primerov upodobitve “od blizu”.
Jezus je upodobljen s križem na rami na poti na Golgoto, medtem ko mu rabelj na vratu drži zanko. Glavna lika sta upodobljena v tehniki sfumato, ki dodaja občutek realizma, njune žive barve pa izstopajo na temnem ozadju. Slika si ne prizadeva poustvariti zgodovinsko natančnega prikaza trenutka, v katerem Kristus nosi križ, temveč želi “približati” oba glavna lika.
Zdi se, da sta glavni figuri vpleteni v dramatičen prizor, ki vključuje tudi gledalca. Rabelj poskuša pritegniti Kristusovo pozornost, vendar je Kristus zazrt v gledalca in ne vanj.
Kot ugotavlja E. J. M. van Kessel, se zdi, da Jezus prosi gledalce, naj mu sledijo v njegovem trpljenju. Van Kessel meni, da je slika prav zaradi te zaupne povezave med Kristusom in gledalcem zaslovela kot čudodelna – gledalci so ob spremljanju Kristusovega trpljenja začutili, da lahko računajo na Kristusovo podporo pri svojem trpljenju.
Ljudje so dolga leta prihajali iz vse Evrope, da bi molili pred to umetnino. Romarji so molili v cerkvi pri stranskem oltarju, kjer je bila slika izpostavljena, tam so prižigali sveče, prinašali daritve in se slike dotikali.
Poročali so o ljudeh, ki so ozdraveli od hudih poškodb, se rešili smrtne obsodbe in okrevali po nevarnih padcih. Van Kessel navaja najmanj 17 zgodb o čudežnih ozdravljenjih, od teh pa jih je bilo 14 povezanih z moškimi, ki so utrpeli poškodbe v uličnih napadih.
To pa ni bil edini čudežni predmet, ki so ga hranili v Veliki šoli sv. Roka. Na sedežu bratovščine so hranili tudi relikvijo sv. Roka in leseni križ, za katerega so verjeli, da je prav tako čudodelen. Toda bolj kot karkoli drugega je ljudi v stavbo bratovščine pritegnila prav ta slika.
Kot pojasnjuje Van Kessel, so kmalu začele krožiti vesti o zdravilni moči Boga za tiste, ki so molili pred to sliko, in nastale so številne kopije umetnine, od katerih se je ena znašla tudi v zbirki kardinala Alessandra Farneseja.
Medtem so ljudje zaradi ugleda, ki so ga pripisovali izvirnemu delu, začeli ceniti njegovega ustvarjalca, verjetno Tiziana, kot glasnika med Bogom in ljudmi. Kot ugotavlja Van Kessel, umetnika v resnici niso imeli za ustvarjalca, temveč za “posrednika”, ki lahko ljudem posreduje Božjo milost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
