Urša Bogataj, dvakratna olimpijska prvakinja v smučarskih skokih, se je letos bolj kot skokom posvetila novi vlogi – pred dobrimi tremi meseci je namreč postala mamica. Ta advent je zato zanjo precej drugačen kot v preteklih letih.
Poškodba je priložnost
Včasih “navadni” ljudje mislimo, da bi bilo samo nas strah stati na vrhu skakalnice. Urša pa je že večkrat povedala, da niti ona ni imuna na strah in živčnost. “Strah je prisoten predvsem zaradi poškodb in podobnih izkušenj.” Po poškodbi ali grdem padcu strah nekaj časa vztraja, sicer pa ni njen stalni spremljevalec, pravi.
Po hudi poškodbi kolena leta 2019 je že razmišljala o možnosti, da bi končala športno kariero. “Do takrat mi nikoli ni šlo briljantno dobro. Saj sem dobro skakala, ampak na tekmah mi tega ni uspelo pokazati. Zmeraj sem bila razočarana. Potem sem se poškodovala in to je bila pika na i, da sem začela res razmišljati, ali imam dovolj.”
V času rehabilitacije je veliko razmišljala, kje v tehniki še lahko napreduje. “Z vizualizacijami sem svojo tehniko v mislih ponavljala toliko časa, da se je usidrala vame. Potem sem dejansko lažje spremenila nekatere stvari.” Ko gleda nazaj, vidi, da ji je ta prisilni premor prišel prav: “Ko se oddaljiš, premisliš stvari in najdeš rešitve.”
Formula za uspeh: trud + molitev
Rešitve so vsekakor delovale, saj je v naslednjih sezonah svojo pripravljenost stopnjevala vse do dveh kolajn zlatega leska na lanskih olimpijskih igrah.
“Toliko let sem se trudila, da mi je začelo zelo dobro iti, ampak se mi na tekmi svetovnega pokala, čeprav sem bila dovolj dobra, nikoli ni izšlo za zmago. Potem pa se mi je na olimpijskih igrah poklopilo,” je hvaležna. Ta zmaga ji zelo veliko pomeni, saj odraža vsa leta njenega truda.
Uspeh pa pripisuje tudi pomoči od zgoraj. Vera ji namreč veliko pomeni. “V težjih časih, ko mi na skakalnici ni šlo najbolje, sem zmeraj zmolila in upala, da bo pomagalo. Verjamem, da mi je tudi vera pomagala najti pravo pot, da sem lahko kaj dosegla.”
Repliko svoje olimpijske kolajne je podarila brezjanski Mariji. Slišala je, da je to storilo že več športnikov, in ideja ji je bila všeč. “Zmeraj, ko sem bila na Brezjah, sem prišla tudi z željo, da bi mi na kakšni tekmi kaj uspelo … Definitivno mi je tudi to pomagalo, tako da sem potem v sklopu župnijskega romanja tja nesla še medaljo,” pojasni.
Ob tem ne gre brez omembe Bogdana Oražma, polhograjskega župnika, ki slovi kot eden njenih najzvestejših navijačev. “Nanj smo se navezali, samo da ga zagledaš, si dobre volje. Z vsakim poklepeta.”
Polhograjčanko je ljubezen popeljala v Poljansko dolino, kjer čuti tudi podporo župnika Jožeta Pluta. “Definitivno tudi on navija za skakalke,” pravi Urša. V isti župniji sta namreč tudi skakalki Ema Klinec in Nika Križnar, tako da res nima izbire, se smeji.
Šport ne more biti najpomembnejši
Kljub športnim uspehom in nazivu športnice leta 2022 pravi, da se njeno življenje ne vrti le okrog športa. “Skoke imam zelo rada, nikoli pa ti taka stvar ne more pomeniti vsega na svetu. Vse stvari skupaj tvorijo celoto, ne more prevladati samo ena. Najpomembnejša pa mi je družina.”
Je na željo po družini oz. otrocih namigovala že po olimpijskih igrah, ko je rekla, da ne bo več dolgo skakala? “Želja po družini je bila v meni od nekdaj,” pojasni. Da pa bi kar postavila smuči v kot in rekla, da ima dovolj kariere, tega ni imela v mislih.
Januarja letos se je sezona zanjo zaradi poškodbe znova predhodno končala. Na Instagramu je zapisala: “Pravijo, da ima vsaka stvar nek namen. Upam, da pregovor drži in da bo tudi pri meni slab začetek leta pomenil dober konec leta.” Zdaj smo pri koncu leta … “Definitivno je konec dober,” se nasmehne. Njeno življenje se je v vmesnem času namreč precej zasukalo.
Postala je mamica malemu Timu. Rojstvo otroka je, kot pravi, neprimerljivo z olimpijskim zlatom. “To se mi zdi nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi.” Tim je menda za zdaj zelo priden otrok, vendar se ji materinstvo ne zdi niti lažje niti težje kot vrhunski šport.
“Tudi v vrhunskem športu je tako, da ne odklopiš. Tudi tam je glava ves dan v pogonu. Poleg tega paziš na težo in ves čas razmišljaš, kaj vse moraš še narediti.” Za oboje velja: “Ni enostavno, je pa lepo.”
Želi ostati v skakalnih vodah
Zdaj, ko ne skače, dekleta iz reprezentance spremlja predvsem po televiziji. “Dvakrat so bile pri meni, skupaj s trenerji. Zelo veliko mi pomenijo, sploh ker smo se dobro razumele. Z vsemi sem imela lep odnos. Velikokrat je v vrhunskem športu lahko tudi drugače,” opozori z mislijo na konkurenco.
“Ampak jaz do punc čutim prijateljstvo, ne konkurence. Zelo sem vesela, da sem se v teh krogih lahko počutila domače, prijateljsko, tako da ohranjamo stike in upam, da jih bomo še naprej.” Ali se jim bo še pridružila v tekmovalnih vodah? Tega za zdaj ne izda. “Ko bo čas, boste izvedeli,” zagotavlja.
Ne glede na to pa ne skriva, da ji je blizu tudi delo z otroki. Fakulteto za šport je namreč izbrala, da bi postala trenerka. V treniranju nadobudnih skakalcev se še vedno vidi, ne ve pa zagotovo, ali ji bo ustrezala popoldanska služba.
“Želim poskusiti, upam, da bom dobila priložnost. Potem bom ocenila, ali to normalno funkcionira skupaj z družino. Moram poskusiti; če ne bom, se bom ves čas spraševala ‘kaj pa če …’.”
Posebne družinske vezi
Ženska reprezentanca ji je že priskrbela tudi skakalno opremo za sina. “Ko bo star leto ali dve, jo bo lahko preizkusil doma za hišo. Tega darila sem se zelo razveselila,” pripoveduje.
Seveda bo fanta z veseljem postavila na smuči, “ko bo malo zrasel, se bo pa sam odločil, kaj želi početi. Želim način, kakršen je bil pri nas doma – nikoli nas niso silili, dali pa so nam možnost, da poskusimo. Imeli smo proste roke, ni bilo pritiska, so nas pa spodbujali.”
Z bratom in sestro se zelo dobro razume. Tudi brat se je z ženo pred kratkim razveselil hčerkice, kar pomeni, da se je njuna glavna skupna tema od skokov vsaj začasno preselila k dojenčkom.
“Z bratom sva oba skakala, že kot otroka sva bila precej povezana in se veliko skupaj igrala. Sva podobne starosti, sestrica je malo mlajša. Zdaj sem malo več doma, večkrat lahko pridem na obisk in smo več skupaj. Se pa seveda veliko pogovarjamo o otrocih, vsi zelo radi vidimo, da sta Tim in Zala skupaj, med njima je samo mesec in pol razlike.” Vse te vezi opiše kot nekaj posebnega.
Pri Bogatajevih adventni čas tako kot v drugih krščanskih domovih velja za poseben čas. “Spomnim se, da smo vsak večer brali iz knjižice z zgodbami za adventni čas in zmolili kakšno molitev. Za božič smo imeli božično večerjo, potem pa smo šli z baklami dva kilometra peš do cerkve,” pripoveduje Urša.
Kljub tekmovalni sezoni je bila za božič vedno nekaj dni prosta, zato ničesar ni zamudila. Letos pa jo čaka prvi božič z dojenčkom, kar bo “nekaj posebnega, nekaj novega za nas”. Razmišlja, da k polnočnici zaradi otroka tokrat verjetno ne bo mogla iti, “bom pa šla h kakšni maši prej, v malo zgodnejših urah”. Želi si, da bi bil letošnji božič za vse miren in blagoslovljen.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 50.
