Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 29. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Ker imava dojenčka, še bolj razmišljam, kako je bilo, ko je imela Marija svojega dojenčka Jezusa”

Druzina Hren

Vid Ponikvar | SPORTIDA

Katarina Berden - objavljeno 25/12/23

"Otroke želiva vzgojiti, da bodo znali delati, ker je to zanje dobro. Vsak prispeva po svojih zmožnostih in se s tem razvija. Več odgovornosti, več je možnosti za dober razvoj"

Agata in Gašper Hren sta se spoznala leta 2009 na poroki skupnih prijateljev, oba pa sta pred tem obiskovala gimnazijo Želimlje. Po treh letih zveze sta se leta 2012 poročila, sedaj sta poročena že 11 let.

V tem času so se jima rodili štirje otroci: Oliver (9 let), Artur (6 let), Frida (3 leta) in Rihard, ki je ravno dopolnil dva meseca.

Agata večkrat piše za različne katoliške medije, pričuje in svetuje pa tudi na svojem profilu Rumenordeča.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Marija je rodila v hlevu, tako rekoč sama. Agata, vi ste se odločili za podobno izkušnjo – rodili ste doma. Kako sta doživljala porod na domu?
Agata: Ker sem imela že tri porode doma, je to zelo težko vprašanje, ker sem že malo pozabila, kako je, če ne rodiš doma. Zame je porod doma nekaj normalnega, ker si v zavetju poznanega. To, da ostanem med poznanimi ljudmi in me spremlja babica, ki jo poznam, mi daje varnost in sproščenost.

Pri tem porodu je bilo dolgo časa videti, da se nič ne dogaja. Prešinilo me je, kako hvaležna sem, da sem doma, saj lahko v miru čakamo, ne da se sprašujemo, kdaj bo kdo od strokovnega osebja želel pospešiti moj porod, da jim ne bom predolgo v napoto, brez spraševanja, kaj bo z drugimi otroki, bo moral Gašper nazaj domov …

Druzina Hren

Porod na domu ni optimalna izbira za vsako nosečnico, saj gre lahko tudi kaj narobe. Kako sta vidva gledala na to? Vaju je kaj skrbelo?
Agata: Res je, za porod na domu se ne more odločiti vsak. Mama in otrok morata biti v perfektnem stanju, mama mora imeti dobro zgodovino porodov. Nosečnice, ki je nagnjena k zapletom, samostojna babica načeloma ne bo sprejela.

V Sloveniji so približno štiri babice, ki so specializirane za porod na domu. Babica te v zadnjem trimesečju večkrat obišče, skupaj narediš natančen načrt. Tudi v najbližji porodnišnici so obveščeni o porodu.

Mene ni skrbelo, ker smo bili vsi pripravljeni, tudi babici sem popolnoma zaupala. Veliko bolj vznemirjena bi bila, če bi morala roditi v porodnišnici, čeprav je bil moj prvi porod tudi zelo lep in brez težav.

Vajin dojenček je star dva meseca. V tem času so potekale tudi priprave na božič, advent. Velikokrat mislimo, da mora biti ta čas popoln, morda celo idiličen. Je pri vas prihod dojenčka kaj spremenil priprave na praznik?
Agata
: Meni so bili prazniki velikokrat zoprni zaradi nepotrebnega stresa. Vedno se je mudilo in je bilo treba ogromno postoriti. Že na začetku sva rekla, da se tega ne greva. Pripravljava se po zmožnostih. Bolj pomembno nama je doživetje božiča. Lepo je, če pripravimo božično večerjo in če znamo z otroki dati poudarek tudi na duhovnosti.

Gašper: V skupnosti Emanuel sva začela globlje odkrivati in prebujati svojo vero. Posledično sem začel tudi božič doživljati na čisto drug način. Še posebej sem ga začel doživljati čisto drugače, ko sva imela prvega otroka.

Pri božiču se mi zdijo zelo pomembni tudi cerkveni običaji. Nekateri običaje velikokrat negativno povezujejo s tradicionalnim krščanstvom. Kljub temu pa sam vidim vrednost v običajih, ker te vsakič znova vpnejo v kolesje Cerkve.

Sploh se to vidi zdaj, ko imava štiri otroke in je na trenutke malo kaotično, zato se mi zdi koristno, da vsaj na ta način ne pozabimo na ključne stvari. Običaji so tudi dober vstop za otroke, da lahko potem skozi leta vedno bolj rastejo tudi duhovno.

Kaj pri Hrenovih počnejo v prazničnih dneh?

Kako si načrtno vzameta čas za starejše otroke, zdaj ko mlajši zahtevajo več pozornosti?
Agata: Zavestno se trudiva, da jim poskušava nameniti dovolj pozornosti. Zato mi je ravno pri Fridi zelo težko, ker je zelo navdušena nad dojenčkom, po drugi strani pa še nima toliko občutka, kako nežna mora biti. Do njega se obnaša, kot da je igrača.

Imam dilemo, ker ne vem, do katere mere naj ji pustim, da se z njim ukvarja, saj je nočem odrivati stran. Raje si rečem, da ji pustim malo več in morda kako sekundo dojenčku ni najbolj prijetno, kot pa da bi se ji mlajši bratec zameril.

Gašper: Tudi jaz se trudim, da si zanje vzamem veliko časa. Velikokrat se hecam, da ima zdaj Agata enega otroka, jaz pa tri. 😊 V prvih dneh nama je zelo pomagala Agatina mami, ki je prišla k nam za en teden. S tem nama je omogočila, da se je Agata lahko odpočila, hkrati pa sva lahko veliko časa preživela s preostalimi otroki.

Drugi teden po porodu je prišla pomagat tudi moja mami, tako da sva jima res hvaležna. Ko sem prišel v službo, so me vsi spraševali, kako smo in če sploh kaj spimo. Povedal sem, da se že dolgo nisem tako dobro naspal kot zdaj, saj velikokrat zaspim, ko uspavam otroke. 😊

Otrokom sva povedala, da se je zdaj naša družina povečala še za enega člana in da gre posledično del obveznosti z naju na otroke, ki so sedaj še bolj soudeleženi pri hišnih opravilih. To so lepo sprejeli.

Druzina Hren

Otrokom puščata veliko svobode, vendar jih hkrati trdno vzgajata za odgovornost. Kako jim pomagata, da najdejo pravo mejo med svobodo in odgovornostjo?
Gašper: Že od majhnega jih postavljava pred male odločitve, recimo v soboto in nedeljo lahko gledajo risanke. Rečeva jim, da lahko s seznama risank izberejo tri in si jih pogledajo. Skupaj se morajo dogovoriti in izbrati in to so majhne odločitve, ki jih oblikujejo.

Dostikrat jih pustiva pri odločitvi, čeprav veva, da se ne bodo prav odločili. Zgodilo se je že, da sva otroka po petih opozorilih pustila, da je šel brez jakne v šolo. Ne zapomnijo si vedno, večinoma pa potem naslednjič točno vedo, da morajo nekaj storiti, ker je to bolje zanje.

Agata: Pri štirih otrocih si ne moremo privoščiti toliko pregovarjanja, ni prostora za čustva in ihto vsakega posameznika, če je treba nekaj narediti.

Če imamo red v hiši, bo prostor za vsakega, če pa je kaos, ker nihče ne naredi svojega dela, je za vse neprijetno. Želiva jih vzgojiti, da bodo znali delati, ker je to zanje dobro. Vsak prispeva po svojih zmožnostih in se s tem razvija. Več odgovornosti, več je možnosti za dober razvoj.

Gašper: Od otroka ne moreš pričakovati, da bo delo opravil enako kvalitetno kot odrasel človek ali pa enako hitro. Zadnjič sem prebral zanimiv citat: “Imam dve majhni rokici, ne morem delati tako hitro kot ti, zato te prosim za potrpežljivost.” Na to misel se poskušam čim večkrat spomniti, čeprav je včasih težko, sploh če se mudi ali pa si utrujen.

Druzina Hren

Živite zunaj Ljubljane, otroci pa se šolajo v Ljubljani, kar pomeni veliko vožnje sem in tja. Morda izkoristite čas vožnje za vzgojo, pogovore?
Gašper: Agata uživa v hiši in lepem razgledu, medtem ko se drugi vozimo v Ljubljano. 😊 Zjutraj se naša vožnja (potem, ko se skregamo, zakaj smo pozni 😊) začne z molitvijo. Izročimo dan in kličemo blagoslov na vsakega člana družine posebej.

Zmolimo tudi desetko za kak poseben namen. Ko preberem dnevno Božjo besedo, jo poskušam razložiti, naredim zgodbo. Večkrat pomislim, kaj bi želel dati otrokom, če bi na primer jutri umrl. Želim, da imajo zaupanje v Jezusa in da vedo, da se lahko vedno obrnejo na Gospoda.

Ko se vozimo domov, zmolimo molitev Sveti angel, vprašam jih, kaj so počeli v šoli, potem pa vsak pove eno glasbeno željo in poslušamo glasbo.

Imata rubriko, kjer svetujeta mladim. Kako je bilo, ko sta bila sama na začetkih skupne poti?
Agata: Najina zveza ni imela velikih pretresov, ker sva v zvezo prišla na neki točki zrelosti in vstopila s prepričanjem, da želiva ugotoviti, ali se bova poročila ali ne. Zelo hitro mi je bilo jasno, da sva kompatibilna v zelo veliko pomembnih pogledih.

Gašper: Oba sva mislila zelo resno in zelo hitro sva prišla do teh vprašanj in pogovorov. Zelo zares sva vzela čas pred poroko in sva se zelo konkretno pripravljala. Zdi se mi, da še zdaj črpava od takrat.

Če osnuješ skupno življenje na takem temelju, je potem veliko lažje. Manj je nejasnosti in dvomov v prihodnost. Že od takrat čutiva velik blagoslov.

Brez zadržkov govorita o zakonu, spolnosti, odnosu … Kako se uskladita, kaj bosta dala v javnost, tudi če gre za zelo osebne stvari, konflikte?
Gašper
: Že od začetka sva odprto delila svoje stvari. Zdi se nama, da imava tak blagoslov in srečo tudi z namenom, da lahko pričujeva za Gospoda, da to ni le za naju.

Agata: Kar zadeva moje članke, Gašperju povem, da sem nekaj napisala in da lahko prebere, preden objavim, ampak se to redko zgodi. 😊

Gašper: Agata svoje objave piše zelo premišljeno. Včasih so spisane tedne prej. Nikoli ne deli osebnih podatkov, na večini fotografiji ni obrazov otrok, nikjer ne piše, kje stanujemo …

Agata: Objavljam v nekih okvirih, ki sem si jih sama zadala in mi je udobno. Za določene stvari vprašam Gašperja, velikokrat se posvetujem z njim. Sploh če delim njegovo mnenje ali njegove besede, ga vedno vprašam, ali mu je to v redu. Načeloma se mi zdi, da imam občutek za to, da razberem, kaj je nekaj, kar bi ga lahko zmotilo, in te stvari preverim.

Tags:
božičdružinaintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.