Za to pripoved je bistvenega pomena ena stvar. Z možem sva se nekje na sredini nosečnosti posvetila Mariji. Prijateljica iz Skupnosti Emanuel nama je priporočala knjigo 33 Days to Morning Glory(33 dni do jutranje slave, prev. ur.) – knjiga ji je povsem spremenila pogled na Marijo, je pričevala. 33 dni sva vsako jutro prebirala misli Ludvika Montfortskega, Janeza Pavla II., Matere Terezije in Maksimiljana Kolbeja. Vstopila sva v to, ne da bi zares vedela, kaj se sploh greva.
Preberite še:
Rojstvo nedonošenčka – moja zgodba
Zmoreva prepustiti?
Še vedno se spomnim, da sva se neko jutro med branjem samo spogledala: “Ali res to hočeva?” me je malo za šalo, pa najbrž tudi malo zares vprašal Gašper, ko sva prišla do dela, kjer Mariji daruješ vrednost vseh svojih molitev in dobrih del ter tako sam ostaneš “praznih rok” pred Gospodom. A na koncu sem slišala, da nama Marija zastavlja eno samo vprašanje: “Mi zaupata dovolj, da zmorem jaz poskrbeti za vaju in za vse, kar potrebujeta?” Spomnim se, da nisem mogla ustaviti solz, tako zelo težko mi je bilo predati nadzor in reči ja.
Imava kredit, hišo v izgradnji, kjer se vedno kaj zakomplicira, otroka, za katera si želim, da bi se dobro obrnila, pa so ves čas kakšne scene – več kot dovolj področij, katerim bi prav prišla molitev – zdaj pa naj bi dala Mariji proste roke, da po njeni modrosti razporeja milost mojih molitev? Ja.
“Mi zaupata dovolj, da zmorem jaz poskrbeti za vaju in za vse kar potrebujeta?” Preprosto vprašanje, kjer je odgovor jasen, a zaradi tega nič manj preprost. Ja.
Mislim, da je bil to odločilen trenutek za mojo porodno zgodbo.
Preberite še:
Zaradi koronavirusa je hčerko lahko objela šele nekaj tednov po porodu v komi
“Misliš, da ti bo znanje dalo moč”
To je bil moj tretji porod. Za prvi porod sem se obsesivno pripravljala vso nosečnost. Prebrala sem na tone knjig, udeležila sem se celo porodne konference, kjer so bile večinoma le babice in dule. Najela sem dulo. Naredila sem raziskavo glede porodnišnic. Šla sem na obisk izbrane porodnišnice. Verjela sem, da je porod lepa stvar, da ni nujno, da boli. Vse sem naredila prav! Zaslužila sem si lep porod!
A prvi porod je bil izjemno boleč in čeprav veliko žensk porod opisuje kot izkušnjo moči, se je v moje telo zapisal samo spomin bolečine. Bila sem zmedena in zlomljena. Pa saj sem naredila vse prav …
Za drugi porod je bilo že pred nosečnostjo odločeno, da bom rodila doma. Imela sem izvrstno ekipo. Pričakovala sem, da zdaj pa bo le šlo sanjsko. Rodila bom doma, seveda bo šlo lepo. A porod se kar ni in ni začel. V dnevih, ko bi morala živeti iz zaupanja, sem bila z Bogom na bojni nogi. “Zakaj sem si to zaslužila? Zakaj to dopuščaš?!”
Ko se je porod zgodil, je bil naporen in boleč, a krajši kot prvi.
Preberite še:
10 načinov, kako lahko mož svoji ženi pomaga med porodom
In s temi izkušnjami sem zdaj sedela na balkonu, na kolenih Sveto pismo, na mizici beležka in svinčnik. O porodu sem vedela trikrat več kot povprečna ženska, ki gre rodit, pa mi znanje ni moglo zagotoviti ničesar. Porod je skrivnost. Je del Božjega načrta. Intuitivno sem začutila, da mora biti moja priprava v resnici duhovna priprava.
Med molitvijo mi je Bog jasno spregovoril: “Strah te je. Skrivnostni dogodek, kot je porod, poskušaš obvladati. Misliš, da ti bo znanje dalo moč, da boš imela stvari pod nadzorom, a to ne gre tako.”
Naj bo ta porod zame ozdravljajoč
S prijateljicama sem se odločila, da v priprošnjo za srečen porod poromam k Mariji na Brezje. Po maši sem obsedela še pred Marijinim oltarjem. Tam sem sklenila, da Bogu napišem vse želje za porod, ki je pred mano. Zapisala sem tole:
Prosim za Marijino čutno prisotnost pri porodu. Želim si porod, ki bo zame globoka duhovna izkušnja povezanosti z Bogom in Marijo. Želim si njunega vidnega delovanja. Želim si porod, v katerem bom lahko uživala. Želim si izkusiti porod, kot si ga je Bog zamislil. Želim si roditi v veselju in v Božjo slavo. Želim si, da bosta fantka lahko prisotna in da bo porod naju z Gašperjem še bolj povezal. Želim si zaupati – brezpogojno zaupati Mariji in Jezusu. Prosim, da od mene odženeta ves strah in druge zanke hudega duha. Naj bo prostor rojevanja sveti prostor. Prosim te za Frido, da tudi nje ne bo strah, da bo imela ob sebi varstvo in družbo njenega angela in da bo njen celoten prihod blagoslovljen. Gospod, ti določi najprimernejši čas za njen prihod. Naj bom v polnem zdravju, naj ne nosim dolgo čez rok, naj bomo na njen prihod vsi pripravljeni in spočiti ter da bo ob meni ekipa, ki si jo želim. Naj bo ta porod zame ozdravljajoč.
In preden sem končala moliti, sem v svojem srcu zaslišala Marijine besede: “Ker si vsa moja, se na tebi lomi Evino prekletstvo.” Bila sem ganjena, a sem hkrati ohranila odprtega duha, kaj točno je Marija s tem mislila.
Preberite še:
Pretresljivo pričevanje. “Ne obžalujem, da si se rodil”
Totus Tuus
Dan poroda je bil zame eden najpomembnejših dni v mojem življenju, ki so okrepili mojo vero. Izkušnja Božje milosti je bila v nebo vpijoča. Če bi vse načrtovala do pike, se ne bi moglo izteči, kot se je.
Sicer sem imela blage popadke sem in tja že kar nekaj časa prej, nato pa so postali redni. Sklepala sem, da nekaj bo, čeprav nisem vedela, kdaj. Počasi se je moja porodna ekipa nabirala. Na trebuh sem si napisala Totus Tuus (Ves tvoj; fraza, ki jo je Ludvik Montfortski uporabljal v povezavi s posvetitvijo Mariji). Z možem in prijateljicama smo slavili in prosili za srečen porod. Pokadili in blagoslovili smo stanovanje. Priznam, sem človek obredov. Ko smo končali, sem bila pripravljena. Poklicala sem babico.
Ko so postavljali bazen, sem sedela na omarici na hodniku. Poslušala sem živžav otrok, ki sta bila seveda že navdušeno prva v vodi, prijateljic, ki se smejijo, in babice ter moža, ki nekaj razglabljata. Bila sem ganjena nad tem, da je vse točno tako, kot sem si želela. Sedela sem tam in brala besede iz Svetega pisma, ki sem si jih pripravila za porod. Tako jasno sem čutila Božjo milost, da bi jo lahko rezala z nožem.
Preberite še:
Zgodba Chiare Corbelle je navdihnila najino. In rodila si se ti!
Ganjeni smo bili vsi
Popadki so bili intenzivni, a niso bili boleči. Navajena bolečine prejšnjih dveh porodov nisem povsem vedela, kaj naj to pomeni. Se mogoče sploh še nič konkretnega ne dogaja? Skobacala sem se v bazen, popadkov pa sploh ni bilo več. Se je vse ustavilo? Prišel je še eden. Pa še eden bolj boleč. In še eden. Moža sem prosila, da se mi pridruži, da sem se lahko naslonila nanj in z naslednjim popadkom – “Voilà!” – moja deklica je bila zunaj. Prijela sem njeno drobceno spolzko telo, jo potegnila iz vode in si jo položila na prsi.
Ganjeni smo bili. Vsi. Jaz, mož, fantka in vsa porodna ekipa. Prijateljica, ki je tudi babica, mi je rekla, da ji je moj porod dal krila. Moj porod pa je dal krila predvsem moji veri. Marija je zlomila Evino prekletstvo in moj porod je bil odrešen strahu, stiske in hude bolečine. Ji lahko v vsem zaupam? Zagotovo.
Preberite še:
Janez je 30 let jecljal, potem pa je zaradi Marije ozdravel, da kot duhovnik ljudi lažje nagovarja
Preberite še:
Oglejte si čudovite slike noseče Marije
Preberite še:
Pustila je svet mode, da bi pri Mariji našla mir
