Julie McConnell je mati petih otrok. Ko je pri 45 letih vnovič zanosila, je izvedela, da pričakuje dvojčka z Downovim sindromom.
“Vedela sva, da imava pri mojih letih večje možnosti za to, da se rodi otrok z Downovim sindromom, zato sva se odločila za test v 11. tednu nosečnosti, ki lahko z 99-odstotno natančnostjo potrdi, ali ima otrok Downov sindrom,” se spominja Julie.
Test je bil pozitiven, a zdravniki niso mogli povedati, ali ima trisomijo samo eden od dvojčkov ali oba. Zato sta se v 15. tednu odločila še za en pregled, ker sta želela vedeti, kakšno je stanje otrok.
Pregled je bil za Julie zelo stresen, ultrazvok je razkril številne nepravilnosti, vključno z luknjami na srcu in kopičenjem tekočine. “Nisva bila presenečena, ko sva dva tedna pozneje izvedela, da imata oba fanta Downov sindrom.”
Odločitev o posvojitvi
Naslednji tedni so bili še bolj stresni. Julie in njen mož Dan sta se bala, da sta prestara, da bi skrbela ne le za enega, ampak kar za dva otroka s posebnimi potrebami.
Ker se ni strinjala s splavom, je Julie začela razmišljati o posvojitvi. S pomočjo organizacije za posvojitve sta našla ljubečo družino, ki je bila pripravljena posvojiti oba dečka.
Čas je mineval, Julie in Dan pa sta odlašala s podpisom dokumentov o posvojitvi. Začela sta brati o tem, kakšno bi bilo njuno življenje, če bi obdržala svoja otroka. “Želela sva se prepričati, da je to, kar počnemo, prav.”
Povezala sta se tudi z lokalnim društvom, ki se ukvarja z osebami z Downovim sindromom. “Šla sva na njihov piknik in tam srečala veliko čudovitih družin, ki so z nami delile svoje izkušnje.”
“Svoje otroke moramo imeti radi ne glede na vse”
Takrat sta Julie in Dan spoznala, da puščata strahu, da ju nadzoruje. “Svoje otroke moramo imeti radi ne glede na vse. Ko sva se končno odločila, da ne bova pustila strahu, da naju ovira, je bila odločitev lahka,” pravi Julie.
Ko je bila Julie v zadnjem trimesečju nosečnosti, se je dokončno odločila, da svojih sinov ne bo dala v posvojitev. Zakonca sta se tudi uradno odločila obdržati dvojčka in se začela pripravljati na njuno rojstvo.
Fantka Milo in Charlie sta se rodila v 37. tednu nosečnosti, brez zapletov. Ko ju je Julie zagledala, je takoj vedela, da se je odločila prav. “Srce mi je skoraj skočilo iz prsi, ko sem ju videla. Bila sem očarana nad njima. Težko si predstavljam življenje brez njiju. Prepričana sem, da bi ju vsak dan pogrešala, če bi ju dala v posvojitev.”
Julie se je odločila, da bo delila svojo zgodbo, saj želi pokazati, da imeti otroka s trisomijo ni tako strašno, kot se morda zdi. “Morda imate svoje predstave, kakšno bo življenje, vendar se lahko zgodi popolnoma drugače, kot ste si zamislili. Zdaj, ko imam Charlieja in Mila, to bolje razumem in imam veliko več sočutja, kot sem ga imela kadarkoli prej.”
“Tako sem hvaležna za njuno življenje”
“Z delitvijo naše zgodbe lahko ljudem nekoliko odprem oči glede te bolezni,” pravi Julie. Dodaja, da imajo ljudje zelo radi njuna fanta. “Zavedam se, da morda ne bo vedno tako, morda bo drugače, ko bosta starejša, in ko pomislim na prihodnost, me kar malo skrbi. Želim, da ljudje vidijo, da obstajajo ljudje, ki so drugačni, vendar zaradi tega niso manj vredni.”
Charlie in Milo imata zelo različni osebnosti, vendar se rada igrata in skupaj preživljata prosti čas.
“Želiva, da imata najina otroka, ko odrasteta, prijatelje, ki ju bodo cenili in razumeli. Zavedava se, da z njima vsi ne bodo ravnali spoštljivo, vendar sva hvaležna, da živimo v svetu, kjer imajo ljudje z Downovim sindromom več priložnosti kot kadarkoli prej, in upava, da bosta našla prostor in dejavnosti, ki jih bosta imela rada.”
Dvojčka z Downovim sindromom sta zvezdi Instagrama
Julie in Dan nameravata poslati dvojčka v običajno šolo, da bi se fanta lahko spoprijateljila z vrstniki in bila polnopravna člana lokalne skupnosti. A za zdaj ponosna mamica in očka uživata v vsakem trenutku, preživetem z malčkoma.
“Uživava v tem, kar se naučiva od njiju. Nisem si predstavljala, da bosta tako spremenila najini življenji. Hvaležna sem, da ju nisem dala v posvojitev. Če bi se takrat tako odločila, bi izgubila toliko lepih trenutkov,” poudarja Julie.
Ustvarila je tudi profil na Instagramu, ki ji pomaga, da se lahko poveže z drugimi starši otrok, ki imajo Downov sindrom. Julie upa, da bo Charliejeva in Milova prisotnost na omrežjih pripomogla k ozaveščanju o trisomiji in pomagala drugim družinam, da se bodo počutile manj same.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
