Dunja Vrhovnik, umetnica z močnim glasom in širokim glasbenim talentom, je pritegnila pozornost širše javnosti v sedmi sezoni televizijskega šova Slovenija ima talent. Poleg pevskega daru je Dunja tudi spretna kitaristka in talentirana producentka. Kljub preteklim izzivom, ki so vključevali bolezenske preizkušnje, kot sta anoreksija in bulimija, ostaja Dunja izrazito pozitivna in skozi svojo glasbo deli navdih in spodbudo med ljudi.
Kako se je začela vaša glasbena pot in kaj vas je navdihnilo, da ste začeli peti in igrati kitaro že v tako mladih letih?
Moja glasbena pot, še posebej kitarska, se je začela pred 29 leti, ko sem prestopila prag glasbene šole v Velenju in se začela učiti kitaro. Poudarjam “kitarska pot”, saj takrat še ni bilo sledi o petju. Pozneje sem nadaljevala študij na Univerzi za glasbo na Dunaju, kjer sem izpopolnjevala znanje kitare, vendar petje takrat še vedno ni bilo del mojega glasbenega izraza.
Peti sem začela šele leta 2017. To je bilo presenečenje tako zame kot za mojo družino, saj sem vedno trdila, da bom počela vse druge stvari, a pela ne bom nikoli. Sem pojedla veliko zarečenega kruha. 🙂
Vsaka vaša pesem ima poseben naslov. Ste pri besedilih in naslovih črpali iz svojih preizkušenj?
Res je, vsaka pesem nosi svoj pomen. Navdih črpam iz osebnih izkušenj, čustev ali pa iz izkušenj drugih ljudi. Čeprav imam veliko pesmi napisanih, še niso ugledale luči sveta. Presenetljivo je, da večinoma najprej ustvarim glasbo in produkcijo, šele nato dodam besedila.
Pred kratkim sem napisala pesem, kjer sem najprej ustvarila besedilo, kar je bil zame pravi preobrat. To se ne zgodi pogosto, vendar sem ob takih trenutkih res srečna.
Pred časom ste se soočili z bulimijo in anoreksijo. Kaj vas je pripeljalo do tega?
Anoreksija in bulimija … težki časi. Nedavno sem v nekem drugem intervjuju odgovarjala na vprašanje, ali sem prepričana, da sem zaključila to. Odgovorila sem, da sem absolutno zaključila. Raje bi umrla, kot da bi še enkrat doživela to obdobje.
Do tega me je pripeljalo več faktorjev. Nekateri se ne želijo zrediti, nekateri pa prek teh izkušenj predelujejo svoje travme. Pri meni je bilo to zadnje.
Pred kratkim mi je pisala neka punca in dejala, da ve, da sem sama doživela podobne izkušnje, ter da se trenutno sooča z enakimi težavami. Prosila me je za pomoč in nasvet. Včasih je prav, da se takšne stvari povedo na glas, saj je veliko ljudi, ki se srečujejo s podobnimi izzivi. To jim omogoča, da spoznajo, da niso osamljeni, in da imajo možnost pogovora z nekom, ki je to že preživel.
Kako ste to premagali?
To sem premagala s svojo trmo in samodisciplino. Nekega dne sem si preprosto rekla, da je dovolj. Če se ne bi odločila tako, bi verjetno kmalu umrla. Začela sem se učiti jesti in postopoma ponovno vzpostavljati zdrav odnos do hrane. S samodisciplino sem dosegla, da sem zdaj zdrava.
Ali imate kakšno posebno sporočilo ali spodbudo, ki bi jo želeli deliti z ljudmi, ki se soočajo z podobnimi težavami?
Dokler sami ne boste želeli prekiniti, se to ne bo zgodilo. Enako velja za vse druge stvari v življenju. Morate biti dovolj močni, da se zoperstavite občutkom, ki se s časom razvijejo, ko smo pod vplivom teh bolezni.
Po bruhanju ti odleže, vsakič znova se počutiš svobodnega. Poudarjam, da je vse v glavi. Če si ne želite prekiniti, se boste uničili, česar si zagotovo ne zaslužite.
Je v nastajanju kakšna nova pesem?
Pesmi nastajajo neprestano. Imam svoj glasbeni studio, kjer delam vse – od glasbe, aranžmajev in produkcije do besedil … Ampak ne silim z glavo skozi zid.
Zabaven dogodek ali anekdota z nastopa?
Nekoč sem si pred nastopom zaželela, da bi imela kaj zanimivega povedati v intervjujih o kakšni anekdoti. In presenetljivo se je to zgodilo. Med nastopom sem stopila na oder, a ni bilo stopnic. Nekako sem skočila gor, naredila smešen korak in padla pred vsemi.
V občinstvu so bili celo ministri in direktorji, a sem iz situacije naredila hec in se smejala. Zdaj imam res zabavno anekdoto, le v bodoče moram malo paziti, kaj si želim. 😄
