Ameriška svetnica Elizabeta Ana Seton je imela izjemno življenje, polno številnih radosti, pa tudi trpljenja. Njena vera je bila preizkušana, vendar je ostala trdna v svojem zaupanju v Boga.
V svojem delu Pisma in dnevnik Elizabete Seton je neko nedeljo zapisala, kako premišljuje o svojem končnem cilju, nebesih, in kako hrepeni, da bi ga dosegla:
Vrata svoje večnosti vidim tako na široko odprta, da včasih ravnam kar malce predivje. Oh, če mi bo šlo dobro v življenju, česa vsega ne bom storila za tiste, ki jih ljubim? Toda žal, če vendarle nisem ena od Njegovih izbranih, sem za to kriva sama; in ko se spuščam, moram vse do zadnjega pogleda dvigati roke v hvalo in hvaležnost za vse, kar je storil, da bi me rešil. Kaj več bi lahko storil? Ta misel ustavi vse drugo.
Po tej misli je zapisala stavek, ki ga imenuje “blagoslovljena veriga”. To je duhovna veriga, na katero se je močno zanašala, da jo bo privedla v nebeško domovino:
Člen za členom blagoslovljene verige:
Eno Telo v Kristusu – On je glava, mi pa člani.
Ena Vera – po Njegovi besedi in Njegovi Cerkvi.
En Krst – in udeležba pri Njegovih zakramentih.
Eno Upanje – On v nebesih in večnosti.
En Duh – po Svetem Duhu razpršen v vseh nas.
En Bog – naš ljubi Gospod.
En Oče – mi, Njegovi otroci.
On nad vsemi po vseh in v vseh. O, duša moja, bodi privezana z vsakim členom, močnim kot smrt.
Ta “veriga” je sv. Elizabeto Ano Seton podpirala v življenju, te verige se je oklepala med preizkušnjami. Vsak člen verige je bil temeljnega pomena za njeno duhovno življenje in jo je vodil proti nebesom.
To je preprosta veriga, iz katere se lahko učimo in jo lahko udejanjamo tudi v svojem življenju: pri tem pa bodimo pozorni, da bo naša vera trdno vpeta v vsak posamezen člen.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
