Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 25. februarja |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Umirajočemu možu je obljubila: “Zmogli bomo, jaz bom srečna”

axelle-huber

Avec l'autorisation d'Axelle Huber.

Marie Lucas - objavljeno 10/01/24

Axelle Huber se pri svojih 49 letih spominja desete obletnice prezgodnje moževe smrti. Na smrtni postelji mu je obljubila, da bo še naprej srečna. Vsa v solzah je obljubo tudi držala

Axelle in Léonard sta se srečala avgusta 2002. Ona je bila stara 29 in on 31 let. Po enem letu skupne hoje sta se poročila. Rodili so se jima štirje otroci: Mayalène, Gaétane, Clémence in Calixte.

Živeli so običajno družinsko življenje, dokler ni leta 2010 nenadoma treščilo z jasnega neba: Léonard je prejel diagnozo amiotrofične lateralne skleroze (ALS), neozdravljive nevrodegenerativne bolezni.

Polna mladosti in ljubezni sta se zakonca najprej zatekla v zanikanje, nista želela iskati informacij po spletu in sta se ogibala besedi ALS. “To naju je na srečo držalo pokonci,” se spominja Axelle. “Informacije o moževi bolezni sva odkrivala postopoma in za naju je bilo lažje tako.”

Léonard je bil mlad, a bolezen je napredovala. Prva izguba – simbolična – je bila izguba rok. Léo se je moral odpovedati igranju violončela. “Zelo rada sem ga poslušala igrati,” zašepeta Axelle. Padec za padcem, postopoma je izgubljal zmožnost gibanja, govora, končal je na invalidskem vozičku.

V treh letih bolezni je že bilo prisotno žalovanje. “Že med boleznijo sem izgubljala moža,” pravi vdova. Temu pravimo belo žalovanje: oseba je še navzoča, nima pa več enakih sposobnosti, potrebuje vse več pomoči, vsaka določena izguba sproži žalovanje za tem, česar več ni.

Milost dneva

Léonard je bil mož vere, Axelle je vkoreninjena v Boga. Našla sta rešitev: korak za korakom sta sledila bolezni in se oklenila upanja kot dobrega orožja. “Moj Bog, trdno verujem, da mi boš dal potrebno milost že na tem svetu …”

“Da, stanovska milost je resnična. Sveti Duh jo pošilja, da lahko nosimo križ, a treba je razpreti roke, jo sprejeti in privoliti v izgubo.” Nekega dne, ko je šlo možu vse slabše, mu je Axelle obljubila nekaj nenavadnega: “Obljubim ti, da bom po tvoji smrti srečna.” Besede, ki so privrele iz najglobljih globin njenega srca, so jo popolnoma presegale, a so ji bile v pomoč, da je vzdržala.

Ob spremljanju bolnega moža se je Axelle hranila še iz enega vira: iz sposobnosti čudenja. “Prejela sem milost čudenja, pozorna sem bila na 1001 drobno malenkost v vsakdanjiku, ki pa so mi vse veliko pomenile.”

Križev pot zakoncev je bil trpek, a obenem posut z drobnim cvetjem, belimi kamenčki, ki so Axelle opominjali, da je Bog navzoč. Na primer ime pulmologa v bolnišnici (Jesus), ki je spremljal zakonca pri odločanju za traheotomijo.

Nekaj dni pred moževo smrtjo je Axelle s strtim srcem rekla možu, ko ga je skrbelo za družino: “Lahko greš v miru, zmogli bomo, jaz bom srečna.” V svojem križevem potu Léonardova soproga spoznava: kadar njeno srce krvavi, jo navdaja globok mir. Križ in veselje se objemata. Pričuje o resničnosti, ki jo presega. Axelle se prepušča tej skrivnosti.

Rojstvo za nebesa

Po treh dneh muk in bdenja je Léonard ob navzočnosti svoje matere in žene naposled vstopil v Božjo slavo. Axelle je njegovo smrt doživljala kot rojstvo: rojstvo ljubljenega moža za nebesa.

“To je velika skrivnost, ko daješ življenje, trpiš, a obenem čustiš globoko veselje. Dotikaš se nečesa, kar te presega, te približuje Stvarniku. Biti priča rojstvu za nebesa je podobno, približa te Bogu.” In ko so bližnji vstopili v bolniško sobo, kjer je Léonard izdihnil, so zaslišali njegovo ženo peti pesem Aleluja.

Tistega večera je svojim otrokom izrekla besede, ki jih ne bodo pozabili: “Mi bomo še naprej srečni. Še vedno smo družina. Oče bo vedno z nami, rad nas ima in varoval nas bo, je in vedno bo ponosen na nas, čeprav ga ne moremo videti. Živeli bomo naprej, takšna je tudi očetova želja.”

Léonardu so se odprla nebesa, za Axelle pa se je pravo žalovanje šele začelo. Telesna odsotnost je zelo kruta. Kako živeti dalje brez njega? Nemogoče in absurdno. V knjigi, ki jo je nedavno izdala, Odiseja žalovanja(L’odyssée du deuil), Axelle pojasnjuje različne čustvene stopnje žalovanja in vračanja v življenje.

Zanikanje, jeza, žalost, depresija … Čustva se ob različnih časih in trenutkih različno kažejo. Axelle se spominja, kako se je zatekla k svojim bližnjim, da se je lahko zjokala brez obsojanja drugih. “Ali pa sem se zaprla v avtomobil in poslušala violončelo. Tako sem našla Léa. Bila sem z njim.”

Prva obletnica Léonardove smrti je bila še posebej težka. Axelle je bila čisto na dnu, drugi okrog nje pa so menili, da je čas za žalovanje potekel in so ji prigovarjali, da ji gre bolje. Občutek črnega predora in “tega ne bo nikdar konec” je neznosen. “Sveti Duh mi je pomagal, a če bi vedela kaj več o žalovanju, bi mi bilo lažje,” priznava.

Zato se danes med drugim posveča tudi delavnicam o različnih čustvenih stopnjah, ki jih je treba prebroditi. “Srečna sem, da lahko govorim o tem, kajti govoriti o žalovanju pomeni govoriti o življenju,” pove z ganljivim nasmehom na obrazu.

Govoriti o njem

Kaj pa otroci? Nevede so tudi otroci začeli žalovati za očetom še pred njegovo smrtjo. Na primer, ko ni mogel več brati: “Nič ne razumemo, kadar nam bere očka,” so bili vznemirjeni. Po moževi smrti je Axelle ugotovila, da mora ona poskrbeti, da se bodo otroci spominjali očeta.

“Hitro sem spoznala, da se moramo pogovarjati o Léu in da nas to pravzaprav osrečuje. S stavki kot: ‘Veš, očka bi povedal tole šalo …’ Ali pa da očeta kar neposredno nagovarjamo,” pričuje Axelle.

Na hodniku so imeli poster, kolaž fotografij očeta z vsakim otrokom in dolgo časa so pred tem posterjem pozdravljali očeta z dober dan. “Pogosto smo hodili na grob: všeč mi je ta kraj. Ne zdi se mi turoben, to je kraj, kjer lahko privrejo solze. Kar je dobro!”

Axelle korak za korakom napreduje v svojem žalovanju, kajti še vedno se milost razliva vsak dan posebej. Odkriva moč pisanja, po katerem se inteznivneje srečuje z Léonardom in otrokom lažje pripoveduje, kakšen človek je bil.

Sama sebe je presenetila s slikanjem, za en dan je odšla v Nemčijo na srečanje z avstrijsko slikarko, ki prav tako kot ona ljubi življenje v barvah. Naslikala je že tri čudovite slike.

Na poti žalovanja je bilo najboljše od vsega to, da sem dopustila, da mi drugi pomagajo in me imajo radi.

To je spoznanje, do katerega je prišla še pred moževo smrtjo in je vsem olajšalo izražati prošnje za pomoč: “Saj ljudje ne vedo, ne morejo uganiti ali pa si ne upajo iti naproti človeku, ki trpi.” Po moževi smrti je bila mlada vdova še vedno deležna velikodušnosti svojih bližnjih, zlasti obeh starih mam, ki sta prinašali kuhane obroke za mlado vdovo in njene štiri male otroke.

Axelle se je oprijela upanja, ki ji je prinašalo moč, veselje in luč. “Tudi če danes ne gre dobro, enkrat bo šlo bolje. To je gotovo.” Opira se na izkušnje drugih o dolgem vračanju v življenje. Z očmi vere z gotovostjo lahko trdi: “Prepričana sem, da bom videla Léonarda s poveličanim telesom.”

Ustvarjeni za srečo

Axelle se zaveda, kako zelo jo ima Bog rad, to je edini vir njene sreče. Kar vse spremeni. Do tega spoznanja je prišla v preteklosti. “Tistega slavnega poletja 2010, tik pred srečanjem z Léonardom, sem se počutila, kot bi me Bog vzel pod svojo senco, prešlo me je spoznanje, da me nikdar ne bo zapustil.”

In nekoliko pozneje, leta 2011, ko je bil mož že zelo bolan, se Axelle spominja: “S prijateljico sem bila v Parizu, nenadoma jo pogledam in ji rečem: ‘Vem, da bom ovdovela, da bo moj ljubljeni kmalu umrl, a vem, da bom še naprej srečna.'” Trdna, skrivnostna notranja gotovost, pa vendar popolnoma resnična. Axelle je ustvarjena za srečo. O tem pričuje na ves glas. Bog nas je ustvaril za srečo in ne za nesrečo.

“Danes bi dala vse, da bi znova zaživela z zdravim Léom, vendar se imam mnogo raje takšna, kot sem danes.” Zaradi žalovanja od srca odteče žlindra in oblikuje se nova osebnost.

Axelle in njeni otroci so vsak na svoj način sprejeli Léonardovo preprosto, a močno dediščino: “Če ne bom mogel več hoditi, bom tekel! Če ne bom mogel več govoriti, bom pel! Če bom ozdravel, gremo naprej! Če pa ne bom ozdravel, bomo tudi šli naprej!”

Axelle se je odločila za poklicno spremljanje negovalcev in oseb, ki se stežka soočajo z žalovanjem. “Zelo rada pomagam ljudem znova najti življenjsko moč, da se osvobodijo preteklosti in gredo lahko naprej.”

Axelle še nikoli ni bila tako povezana v Življenjem, z Bogom. Kar pravzaprav glede na njeno ime sploh ni nenavadno: beseda axelle namreč pomeni biti zasidrana v Boga (iz francoske besede axée (zasidrana) in hebrejske El (Bog).

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.

Tags:
bolezensmrt
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.