Kakšno vlogo ima glasba pri bogoslužju? To je bila tema nove epizode Reflektorja, v kateri je voditeljica Sara Praznik, vokalistka, v tujini diplomirana muzikal igralka in glasbenica ter režiserka otroških muzikalov, gostila Cecilijo Oblonšek in Ano Bec.
Obe sta poklicni glasbenici. Cecilija Oblonšek je na Teološki fakulteti asistentka na Katedri za liturgiko in liturgično glasbo in strokovna sodelavka na Zavodu za cerkveno glasbo. Ana Bec pa je magistra glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo, zborovodja in profesorica glasbe na srednji šoli.
Oglejte si celotno epizodo:
Kaj storiti, če je v cerkvi tišina, ko bi morali ljudje sodelovati s petjem?
Pogovor na temo vloge glasbe v Cerkvi in pri bogoslužju so začele z vprašanjem, zakaj po nekaterih cerkvah ljudstvo ne sodeluje s petjem in kaj lahko storimo, da spodbujamo ljudsko petje. Cecilija Oblonšek je povedala, da imajo ljudje včasih občutek, da če je na koru zbor, potem pojejo profesionalci in ljudstvo molči.
Ana Bec je dodala, da je to stvar vzgoje ljudstva, pa tudi človeške psihe. Ljudje stvari obrnemo nase, na svoj kompleks, “kaj bodo pa drugi rekli” in se izgovarjamo na to, da nimamo posluha. Ob tem je opozorila, da ima velika večina ljudi posluh, le da nekateri bolj, drugi manj razvitega.
Ljudsko petje lahko spodbujamo na tri načine, je povedala Cecilija Oblonšek, in sicer da imamo kantorja, to pomeni, da nekdo stopi pred ljudi in spodbuja ljudsko petje. Druga stvar je ta, da sicer nimamo več pesmaric, ampak imamo projekcije besedila v cerkvi, ki jih moramo izkoristiti. Vsakič pred liturgijo pripravimo besedila pesmi po vrstnem redu, kot si bodo sledila pri maši. Tretja oblika spodbujanja petja pa je seveda vaja.
Gostji kritični do pretirane sproščenosti pri izboru glasbe za bogoslužje
Veliko smo v oddaji govorili o tem, kakšna je vloga glasbe pri bogoslužju in kako jo izbirati. Gostji sta bili pri tem vprašanju precej odločni in tudi kritični. Liturgija zelo jasno določa, kaj naj bi se pelo na določenem mestu v sveti maši. “A zadnja leta se dogaja, da smo si določena liturgična pravila kar malo preveč prilagodili, zato se zna kdaj zgoditi, da imamo v cerkvi pravi disko,” je komentirala Cecilija Oblonšek. “Malo karikiram, ampak včasih res ne veš, ali si prišel v klubski prostor ali v bogoslužni prostor.”
“Pri stalnih molitvenih delih, kot so Gospod usmili se, Slava in tako dalje, izberemo lahko le melodijo, besedilo je predpisano. Pri spremenljivih mašnih delih pa si lahko vzamemo malo več svobode, ampak moramo tudi upoštevati dele maše, liturgični čas, … Marsikateri glasbenik sploh ne ve, da ima, recimo, duhovnik v misalu predpisano, katero vrstico iz Svetega pisma naj bi se pelo na začetku maše.
Lahko vsaj naredimo to, da si to preberemo in med pesmimi poiščemo tako, ki je blizu tej vsebini. Ideal pa je prepevanje Božje besede in s tem se izognemo vsaki dilemi o primernosti.” Pri tem je izpostavila gregorijanski koral kot idealni glasbeni izbor za sveto mašo, saj so ti napevi preprosti, prilagojeni za ljudstvo in povejo bistvo. Mi pa smo mistiko, ki jo občudujemo, recimo, pri pravoslavnih kristjanih in jo nedvomno ima gregorijanski koral, žal postavili na koncertne odre, iz bogoslužja pa odrinili.
Da nas včasih izbor skladb kar malce zanese, je pokomentirala tudi Ana Bec. Oba z možem sta poklicna glasbenika in se družita z ogromno poklicnimi glasbeniki. Dejala je, da ima včasih človek občutek, da se kar malce tekmuje, kdo bo kakšno stvar bolje pripravil, kdo se bo spomnil boljših pesmi, kar se še zlasti vidi pri mašah z izrazito osebno noto, kot so denimo poroke, krsti, pogrebi in tako dalje. “Pri tem,” je poudarila, “se moramo vprašati, čemu taka maša sploh služi in kaj je v prvi vrsti res pomembno.”
Sodelovanje pri sveti maši ni ne koncert ne nastop, ampak služenje
Dogaja se torej, da včasih dojemamo sodelovanje pri maši kot neke vrste koncert ali nastop, a to načeloma ni prav, sta povedali gostji. Gre za vrsto službe pri bogoslužju. To velja tudi za sodelovanje poklicnih glasbenikov ali za sodelovanje otrok in mladih pri svetih mašah. “Otroci so luštni in potem jih pridemo gledat, kot da bi prišli gledat nastop,” je rekla Ana Bec.
Cecilija Oblonšek pa je opozorila, da se ji zdi nenavadno, kako so zadnja leta postali popularni izrazi, kot je “otroška maša” in “mladinska maša”.
Pri tem pa liturgija sploh ne pozna teh izrazov: “Lahko sicer dele bogoslužja prilagodimo nedeljski maši, h kateri hodijo družine z otroki; lahko je pridiga delno prilagojena otrokom in tako dalje. Forma maše pa je povsem enaka, saj otrok na ta način vstopa v svet maše, ki jo bo poznal tudi kasneje. Najslabše je, da otrok pozna neko obliko svete maše iz otroštva, potem pa mora kasneje spreminjati svojo perspektivo.
Enako velja za maše z mladimi. Mladi imajo dostikrat občutek, da jih podcenjujemo, če jim skušamo pripravljati neke maše, ki niso enake kot za odrasle. Če želimo, da človek (po birmi pravimo, da gre za odrasle kristjane) vedno bolj vstopa v globino vere in bogoslužja, potem je prav, da mu izkažemo to zaupanje, tudi s pesmimi. Sama sem v srednji šoli doživljala, da smo pri t. i. mladinskih mašah obstali na ravni popevk. Nikoli se v tistih letih nismo srečali z gregorijanskim koralom, recimo. Mlade je treba vzgajati in rast v veri gre lahko tudi prek glasbe.”
“Župnije in župniki, vlagajte v glasbeno izobraževanje svojih sodelavcev glasbenikov!”
Obe gostji, tako Ana Bec kot Cecilija Oblonšek, sta se še kritično dotaknili dejstva, da po župnijah za zborovodje pogosto izberejo zelo mlade ljudi z minimalno glasbeno izobrazbo, kar ni prav, saj so potem ti mladi pod pritiskom in pogosto niso kos nalogi, ki je pred njimi.
Zato sta močno poudarili sporočilo župnikom in župnijam, naj vlagajo v glasbeno izobrazbo liturgičnih sodelavcev, naj pošiljajo mlade na izobraževanja, tečaje, orglarske tečaje in tako dalje. Pravzaprav bi se morali vsi stalno izobraževati, saj nikoli ne vemo vsega, sta poudarili. Ob tem raste tudi ljubezen do tega dela, ki na koncu tudi ljudi in pa mlade najbolj prepriča, sta še sklenili.
