Sv. Janez Pavel II. se je ves svoj pontifikat jasno in glasno zavzemal za zaščito slehernega človeškega življenja, od spočetja do naravne smrti. Zagovarjal je matere in njihove otroke ter vse skupaj spodbujal, naj izberejo življenje.
Ta tema mu je bila blizu, saj je zdravnik njegovi materi svetoval, naj se odloči za splav.
V ameriških katoliških medijih so zapisali: “Emilija Wojtyla je bila globoko užaloščena, ker je njen prvi zdravnik, dr. Jan Moskala, vztrajal, naj opravi splav.” Emilijina nosečnost je bila težka, ogroženo je bilo njeno življenje. Njen prvi zdravnik je bil trdno prepričan, da bo umrla, če bo vztrajala, da otroka rodi.
Ker pa Emilija ni želela umoriti lastnega otroka, je raje zamenjala zdravnika, saj nasvetov prvega res ni več želela upoštevati. Novi zdravnik ji je svetoval, naj veliko leži in varčuje z močmi. Poleg tega se je med nosečnostjo izročila v varstvo Devici Mariji.
Dopisnica Aleteie Silvia Lucchetti je v enem svojih prispevkov zapisala:
“Emilijina babica je zapustila pisno pričevanje, kako je mati prihodnjega papeža med porodom želela imeti odprta okna. Ni šlo za to, da bi v porodno sobo prišel svež zrak, pač pa je bilo v tistem trenutku iz bližnje cerkve slišati pete litanije v čast Devici Mariji. ‘Rada bi, da je prva stvar, ki jo bo slišal moj otrok, hvalnica Preblaženi Devici,’ je Emilia pojasnila babici.”
Emilija je 18. maja 1920 rodila zdravega dečka, poznejšega sv. Janeza Pavla II., in porod tudi preživela. Žal je devet let pozneje umrla zaradi vnetja ledvic, s čimer je bil prihodnjemu papežu Janezu Pavlu II. naložen težak križ: deček je v ranem otroštvu izgubil svojo mater.
Materina odločitev pa je na sv. Janeza Pavla II. globoko vplivala, saj je bil vse svoje življenje odločen zagovornik življenja in si je z vsemi močmi prizadeval za podporo materam, ki so se znašle v krizni nosečnosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
