Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 24. februarja |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

“Danes so ljudje lačni poslušanja. Vsak pa bi samo govoril, ne poslušal”

Rafko Klemenčič

Vid Ponikvar | Sportida

Darja Šneberger Brežnik - objavljeno 31/01/24

"Številni tišino najdejo v naravi, tudi sam jo najdem tam. Se mi pa zdi, da jih danes veliko v naravo tudi beži. Tišina je vendar lahko tudi beg pred življenjem – pa bi morala biti korak, pot v življenje"

Danes je tišina videti kot potrata časa. Je to res izgubljen čas? “Res se danes zdi, da je čas izgubljen, če nisi koristen, učinkovit, obenem pa je luksuz, da si tišino sploh lahko privoščimo. Pravzaprav jo je danes težko najti – ne le zaradi zunanjega hrupa, ampak zaradi poplave novic – ta vrsta hrupa je najmočnejša. Ljudje potrebujemo tudi dolgočasje, a tehnologija omogoča, da ga pokrijemo ali zapolnimo. Na neki način si vsi želimo, da bi imeli mir, tišino, potem pa včasih naredimo vse, da je ni,” razmišlja duhovnik Rafko Klemenčič, ki je v pogovoru osvetlil pomen tišine danes.

Kakšna je razlika med notranjo in zunanjo (fizično) tišino?
Zunanja tišina lahko pomaga k notranji, ne more pa je nadomestiti. Če je v meni veliko begajočih misli, mi bo vzelo veliko časa, da se bom v zunanji tišini umiril.

Zunanja tišina je lahko tudi težka, če ni notranje tišine. Notranja tišina, pravi mati Terezija, ni le tišina ust, ampak je prostor, ki ga naredimo.

Smo telo, duša in duh. Duh ne potrebuje počitka, deluje tudi ponoči, je od Boga, duša in telo pa potrebujeta počitek. Duh je vedno zgovoren, mi pa mu moramo s fizično in duševno tišino pustiti prostor, da lahko govori; govori nam tudi sredi dela in tudi ko počivamo, spimo. Če pa je vse polno, duh ne najde prostora. Mati Terezija pravi: “Če samo govorimo, ne moremo moliti. Jezus v nas ni navzoč. Zato moramo ostati v tišini.”

Rafko Klemenčič

Kaj je minimum tišine in kako si ga zagotoviti?
Za sodobnega človeka sta najpomembnejša jutro in večer. Pravijo, da sta to dva tečaja našega duhovnega življenja.

Zjutraj je treba narediti prostor za Boga. Sodobni ljudje pa zjutraj hitimo. Mnogi so mi potrdili, da je dan drugačen, odkar vstanejo malo prej in vsaj malo časa namenijo temu, da v tišini preberejo odlomek Božje besede. Sredi dneva smo res vpeti; tudi če naredimo načrt in v njem predvidimo trenutke tišine, po navadi ne gre po naših načrtih.

Pomemben je tudi večer, ko gremo spat. Ta tišina groba, ko moramo pokopati vse stvari, ki so za nami; vse, kar je nerešeno – nemirne misli, skrbi za naslednji dan, boleče spomine. Če tega ne naredimo, ostanejo na površini in ponoči jih ne vidimo v pravi luči. Zvečer je pravzaprav treba oditi v Jezusov grob in nanj zapičiti križ. Če ne moremo zbrano moliti, lahko kaj beremo ali poslušamo. A dokler se vrtimo okoli sebe, svojih misli, še nismo vstopili v Jezusov grob.

Revija Božje okolje

Prispevek ki ga prebirate, je bil v celoti objavljen v reviji za duhovnost sredi življenja Božje okolje. Revija prinaša teme, kot so odpuščanje, nebesa, angeli, upanje, strah, vera in znanost; predstavitve ljudi, ki si z nami delijo vsakdan, in svetnikov; pričevanja; aktualne razmisleke.

Tišina sama po sebi ni dovolj, je zgolj orodje, lahko je tudi praznina. Kdaj je tišina polna?
Včasih je tišina zelo rodovitna – vidim, koliko novih pogledov, zamisli, odločitev se rodi v tišini. Včasih pa je tudi zame še vedno težka; umaknem se v tišino, da bi dobil odgovor, nekaj napisal – pa nič, nobenega navdiha, nobena misel se ne rodi. Pridejo skušnjave, npr. da bi na hitro pobrskal po novicah. A treba je samo vzdržati, vztrajati. Podobno kot če greš v hribe, moraš vzdržati določen odsek poti, napor.

Tišina je včasih povezana tudi s čakanjem. To je eno težjih poglavij duhovnega življenja. Bog nas včasih z namenom pusti čakati, a mi njegovega namena ne razumemo. Ko ni odgovora, jasnosti, se pojavijo pomisleki, da smo nekaj zgrešili ali zamudili.

Tišina je polna, ko umaknem sebe, svoj jaz. Ko me ni strah zase; ko navzočnost drugega izpolni praznino. Kot zaljubljenca, ko samo sedita in poslušata navzočnost drugega.

Včasih se je pri molitvi težko zbrati, najti tišino v sebi. Kako pomembna je zbranost pri molitvi?
Narobe je, če mislimo, da se moramo pri molitvi najprej zbrati in ko ne bomo imeli nobenih drugih misli in bomo čisto umirjeni, potem bomo dobro molili. Včasih s tem, ko pri molitvi iščemo neko lastno zbranost, lahko iščemo le sebe. Pomembneje je, da poslušamo, se odpremo, čakamo, molimo s tistimi mislimi, ki pač pridejo. Prav je, da je molitev odgovor na Božjo besedo.

Včasih je prav zaradi pomanjkanja tišine tudi naša molitev lahko le projekcija nas v Boga, ne pa obrnjeno; se pravi, da res Bog spregovori, ne pa samo naša pričakovanja in naše želje. Prva zapoved je: Poslušaj, Izrael.

Prava tišina pomeni, da je manj mene in več Njega, več drugih. Med delom, ko ne morem biti zbran, zato dostikrat molim: “Ne jaz, ampak ti.” Ker moj jaz, moj napuh vedno tolče ven, je najbolj hrupen. Sodobni medijski hrup igra prav na ta jaz, hrani moj napuh. Ni težava v hrupu samem; težava je, ker hrani nekaj napačnega v meni.

V nasprotju s tem tišina hrani mene kot osebo; da odkrijem, kdo sem v resnici, kdo sem v odnosu, ker lahko slišim drugega. Prava tišina je zgovorna tišina.

Tišina pa ni beg v osamo, kajne?
Danes se vsi srečujemo z osamljenostjo – zakonci, posvečeni, tudi delavci sredi najbolj naporne službe. Najbolj to občutim pri bolnikih in starejših, ko jih obiskujem: ker so sami, imajo sicer veliko tišine, a manjka jim nekdo, ki bi jim lahko kaj povedal. Vsi potrebujemo pogovor, hkrati pa nas neprestano zasipajo novice, ki postajajo naša vsakdanja hrana.

Rafko Klemenčič

Osamljenost je spet povezana s tem, da je v današnjem svetu preveč mene in premalo drugega. Vsi potrebujemo manj jaza in več drugega, Boga. Pomanjkanje notranje tišine nas osami. Na zunaj se med tem stalnim tokom zdi, kot da nismo sami, a ko žarometi ugasnejo, smo spet sami. Po drugi strani pa srečam ljudi, ki so res sami doma, a niso osamljeni.

Kdaj tišina boli?
Tišina boli, ko se zalomi v odnosu in sta oba tiho, npr., ko imata zakonca tihe dneve. Ali ko je v neki družbi, na sestanku, izrečena težka beseda, pa so vsi tiho, tista tišina potem boli. Tišina boli otroke, ko zaznajo pri starših tišino, ob kateri se čutijo krive. Tišina boli, kadar se čutimo same ali krive in to poskušamo z zunanjo tišino samo pokriti.

Lahko pa boli tudi, če nekdo ne pove, kar bi moral povedati. Ko bi nekdo, ki je odgovoren, moral spregovoriti, pa ne spregovori.

CISZA
Preberite še:Moč tišine

Že pregovorno je molk zlato. Kdaj je bolje umolkniti in kdaj spregovoriti?
Pri sebi se običajno tega zavem, ko je prepozno – da bi bilo bolje, če bi molčal. Molk je res zlato, ko veš, da boš tako naredil veliko dobrega v neki družbi. Tudi pri spovedi ali duhovnem pogovoru običajno ne zgrešim, ko se zadržim in do konca poslušam. Tu mislim na notranjo tišino do konca – ko res med poslušanjem ne razmišljam, kaj bom odgovoril, kaj bom svetoval, ampak se temu popolnoma odpovem, da lahko dam drugemu ves svoj prostor. Medtem bo prišla prava beseda ob pravem času, če je potrebna.

In velikokrat se zgodi, da je samo ena beseda tista, ki jo je nekdo potreboval, sam tega niti nisem vedel. Tišina danes boli predvsem zato, ker je preveč nas. Sodobna družba je kakor velik napihnjen jaz, ki pa je zelo osamljen. In največkrat tišina boli zaradi osamljenosti. Danes so ljudje lačni poslušanja. Vsak pa bi samo govoril, ne poslušal. Zanimivo je, da nam je težje ostati tiho, čeprav bi človek pričakoval, da je za tišino potrebno manj napora kot za besede.

Celoten pogovor je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, 04/2023.

Tags:
intervjuosebna rast
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.