Nick Shakoour v znameniti seriji The chosen (Izvoljeni) igra Zebedeja, Jakobovega in Janezovega očeta. Sprva vloge ni hotel sprejeti, bal se je, da bi si zaprl preveč vrat v igralski karieri. Potem pa se je zgodilo presunljivo srečanje z Bogom. In danes o tem javno in glasno pričuje.
Gospodova pota so skrivnostna. Temu ameriški igralec Nick Shakoour ne more oporekati. Ko mu je agent predlagal, da bi igral v seriji The chosen, je dolgo okleval. Trikrat je ponudbo zavrnil, preden jo je naposled vendarle sprejel. Kaj ga je tako zadrževalo? V prvi vrsti sama vloga Zebedeja, Jakobovega in Janezovega očeta, petdesetletnega ribiča, medtem ko je bil sam star trideset. Potem verska vsebina, koliko vrat se zato zapre v filmski karieri?
Igralec sicer pravi, da je bil vzgojen v grški pravoslavni veri, a po veri že vrsto let ni živel. Njegovo življenje igralca je bilo kilometre oddaljeno od življenja vernika. Naposled je vlogo sprejel in odigral prvo, drugo in tretjo sezono, kot je povedal za Washington Times: “Iskreno rečeno, odkar sem v Teksasu na koncu tretje sezone srečal Boga, sem hvaležen za vse. Ne prilaščam si nikakršne slave ob prejetih pohvalah za vlogo Zebedeja. Bolj sem navdušen nad tem, kako film nagovarja ljudi, kot nad tem, kaj sam pridobim. Bog je prišel in zanetil ogenj.”
“Srečal sem stvarnika vsega stvarstva”
Vidno spremenjen igralec pripoveduje neverjetno zgodbo. Zgodilo se je v zadnjih dneh snemanja tretje sezone. Ko je zjutraj prišel na prizorišče, je začutil v svoji notranjosti nekakšno velikansko črno luknjo. “V srcu sem slišal besede: ‘Če ne boš takoj prosil Boga za pomoč, se ne bo dobro končalo.’ V naslednjem hipu sem sam pri sebi zakričal: ‘Bog, moja duša je že dolgo izgubljena, zdaj te potrebujem. Potrebujem tebe in potrebujem to, kar mi lahko podarita ti in Jezus.'”
Dan je bil težak in zvečer je Nick sledil nekaterim sodelavcem, ki so šli na neko konferenco o Cerkvi. Konferenca se je končala z molitvenim večerom, Nickovi prijatelji so nanj položili roke in molili zanj. Igralec je začutil ogenj, ki ga použiva in ga prenavlja. “Kot bi bil jaz, a nisem bil več jaz,” poskuša pojasniti. “Petnajst let razočaranj in čustvenih travm se je v dveh minutah razblinilo. Vsa jeza je iz mene v trenutku izpuhtela.”
Po tej presunljivi izkušnji igralec čuti potrebo, da pričuje o svoji zgodbi, ne ozirajoč se na to, da to lahko negativno vpliva na njegovo igralsko kariero.
“Srečal sem Boga. Srečal sem Stvarnika vsega stvarstva. In kaj zdaj? Naj to ohranim zase? Ne morem kar pomesti z vsem, kar je storil, in skriti pod preprogo!” pojasni. “Prišel sem do točke, ko lahko ves čas govorim le o svoji igralski karieri ali pa o izkušnji Boga. Moram spregovoriti o globoki izkušnji. Zlasti po tem, kar je svet doživljal v zadnjih letih, ob vsej tej črnini, ki se zdi, da se je široko razpasla. Moram pričevati, da sem srečal Boga, tega preprosto ne morem zadržati samo zase!”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
