Zgodovina kmetije Pustotnik sega v čas pred več kot 300 leti. Prvi gospodar kmetije, znan po vrnitvi skozi Poljansko dolino po tolminskem kmečkem uporu, je našel ljubezen in prevzel mirujočo kmetijo brez naslednikov. Od takrat so se rodovi, generacije in družine na kmetiji menjavali, a hišno ime Pustotnik se je ohranilo do danes.
Po svojem očetu je kmetijo nasledil Milan in skupaj z ženo Žužo prevzel vodenje. Po nekajmesečnem šolanju, ki ga je Žuža opravila v Švici, sta v garaži uredila majhno sirarno. Iz domačega mleka so kmalu začeli izdelovati prve sire. Skupaj sta začela pisati zgodbo o sirarstvu, v katero so danes vpeti tudi njuni otroci. Ena izmen njih je Katarina Uršič, naša tokratna sogovornica.
Katarina trenutno krmari med vlogami mame, žene, sestre, hčere in prokuristke v družinskem podjetju. Veliko se ukvarja z ljudmi, tako s svojo ožjo družino, ki so hkrati njeni sodelavci, kot tudi z drugimi zaposlenimi, strankami in dobavitelji. “Pretirano rada imam urejenost, kar je za ljudi okrog mene včasih naporno. Uživam v svojem delu in verjamem, da je občutek, ko te tvoje delo osrečuje, nekaj neprecenljivega,” je povedala.
Kako se spominjate odraščanja na veliki kmetiji?
Življenje na kmetij se je vedno vrtelo okrog dela. Spomnim se, da smo si le poredko lahko privoščili družinske počitnice, smo pa vseeno skupaj preživljali veliko časa. Starši so nam delo vedno predstavljali kot vrednoto, nekaj, v čemer lahko človek najde zadovoljstvo. Mislim, da so to izjemno pomembni vzgojni vzorci in upam, da jih bom uspela prenesti tudi na svoje otroke.
Pri tako veliki kmetiji je tudi veliko dela. Kako si ga razdelite oziroma kdo je za kaj zadolžen?
Porazdelitev našega dela smo v zadnjih letih kar konkretno razdelali. Starejši brat je prevzel vodenje kmetije in skrbi za prirejo mleka. Njegova žena Ana je zadolžena za vodenje sirarne, mlajša sestra Elizabeta prevzema področje prodaje, jaz pa skrbim za organizacijo, administracijo in finance.
Seveda sta v delo še vedno aktivno vključena oba starša, se pa trudimo, da sta z dnevnimi obveznosti vedno manj obremenjena in nam pomagata predvsem z nasveti, saj sta v vseh teh letih pridobila veliko neprecenljivih izkušenj.
Poleg vseh domačih seveda na smem pozabiti tudi na našo celotno ekipo, na katero smo zares ponosni. Brez njih danes zagotovo ne bi bili tu, kjer smo.
Koliko generacij trenutno živi in pomaga na vaši kmetiji?
Trenutno na kmetiji živimo tri generacije. V delo sta aktivno vključeni dve, se nam pa pri lažjih opravili že pridružujejo tudi naši otroci. Na dvorišču jih je zaenkrat sedem, starih od osem mesecev do devet let, tako da je zares lepo opazovati, kako odraščajo in ob vsem dogajanju na domačem dvorišču že iščejo tista opravila in področja, ki jih pritegnejo in so jim zanimiva.
Kaj je po vašem mnenju glavni temelj dobrih medsebojnih odnosov, ko skupaj živi in dela več generacij?
Mislim, da so spoštovanje, potrpežljivost, empatija in razumevanje ključni za dobre medsebojne odnose. Ko skupaj živi in dela več ljudi in generacij, je razumljivo, da se ne strinjamo vedno v vsem in da ima vsak drugačne poglede na določene stvari. Verjamem pa, da se lahko vedno, če so le vsi vpleteni v osnovi razumni in ne škodoželjni, najdejo skupine rešitve.
Kako je prišlo do ideje, da se boste usmerili predvsem na področje sirarstva? S kakšnimi izzivi ste se pri tem soočali?
Z razvojem sirarstva sta začela že moja starša, ideja oziroma odločitev za to pa je prišla predvsem zaradi konkretnih situacij in izzivov, v katerih sta se znašla, ko sta prevzela vodenje kmetije. Hitro sta namreč videla, da bo samo s prirejo mleka na takšni majhni kmetiji težko preživeti in da morata poiskati način, kako ustvarjati dodatno vrednost.
Priznati moram, da sem vedno, ko pomislim na njune začetke, zares ponosna, da sta takrat imela toliko odločnosti, zagnanosti in vere v svoje delo, da sta prebrodila vse izzive in težave ter dejavnost sirarstva v vseh teh letih pripeljala tako daleč.
Kako vključujete mlajše generacije v delo na kmetiji in prenos znanja?
Vzgojeni smo bili v duhu, da je delo vrednota in da lahko vsak najde nekaj, kar ga veseli in v čemer je dober. S to miselnostjo se trudimo vzgajati tudi naše otroke. Poskušamo spremljati, kaj jih zanima, in jim omogočiti, da urijo tiste veščine, v katerih so dobri.
Naša starša na nas nista nikoli prelagala moralnih obveznosti, da moramo nadaljevati njuno delo, ampak smo se za to odločili sami. Enako želimo tudi za svoje otroke. Veseli bomo, če bo kdo od njih svojo prihodnost našel na domačem dvorišču, če se bodo v življenju odločili za kaj drugega, pa jih bomo seveda podprli tudi pri tej odločitvi.
Kako in kdaj si kot razširjena družina vzamete čas za skupne trenutke, glede na to, da se delo na kmetiji nikoli ne konča?
Mislim, da je to iz leta v leto lažje. Ob sebi imamo zares dobro ekipo, ki nam pomaga in na katero se lahko zanesemo, tako da si lažje privoščimo tudi čas za družino in oddih.
Bi z nami delili še kakšen poseben recept s siri, ki se ga sami poslužujete? Morda siri na sladko ali kaj podobnega? 🙂
Vsi domači smo veliki ljubitelji sirov. Ja, prav ste prebrali, nismo se ga še naveličali. 🙂 Sama si ga največkrat privoščim kar tako, na narezku, skupaj s suhim sadjem, kakšnim oreščki, marmelado in kozarcem dobrega vina.
