“Reci ‘hvala’.”
Ko sem odraščal, sem od svojih staršev pogosto slišal ta stavek. Nedvomno sta želela, da postanem hvaležna in prijazna odrasla oseba na vseh področjih svojega življenja, in nenehna zahteva, naj rečem hvala, je bila eno od orodij, ki sta jih uporabljala v ta namen.
Nedavne raziskave pa kažejo, da obstajajo še učinkovitejši načini, kako otrokom privzgojiti hvaležnost. In kot ugotavljajo znanstveniki, učenje hvaležnosti ne spodbuja le boljših odnosov ter večje sreče in zadovoljstva v življenju, temveč lahko vodi tudi k izboljšanju zdravja, z rezultati, kot so nižji krvni tlak, boljši spanec in boljše delovanje imunskega sistema.
Pri tem je pomembno, da upoštevamo nekaj ključnih dejavnikov za najučinkovitejše spodbujanje otrok k hvaležnosti.
1
RAZVOJNO ZAVEDANJE
Prva stvar, ki jo moramo upoštevati, ko otroke učimo hvaležnosti, sta njihova starost in razvoj, ki odločilno vplivata na njihovo razumevanje hvaležnosti. Preden otroke naučite, kako ali kdaj naj bodo hvaležni, z njimi delite svoje trenutke hvaležnosti (in pozitivna čustva, ki jo spremljajo), da bodo lahko priče dejavni hvaležnosti.
Izmenjava pristnih trenutkov hvaležnosti je lahko zgled že malčkom, te vzorce pa lahko ponovijo, ko postanejo starejši.
2
SPRAŠUJTE, NE LE PRIPOVEDUJTE
Preden začnemo otrokom govoriti, naj bodo hvaležni, jim moramo pomagati, da bodo razumeli lastne občutke hvaležnosti, tudi na osnovni ravni. To lahko dosežemo tako, da jih vprašamo, kako so se počutili ob svojih pozitivnih izkušnjah, recimo ob prejemu darila ali ko jim je nekdo pomagal.
V bistvu otroke učimo razmišljati o tem, da so drugi neposredno sodelovali pri njihovem veselju, zato je to darilo, ki ga moramo na neki način poplačati, četudi s preprostim objemom ali besedico “hvala”. Te izmenjave z otroki nam dajejo tudi priložnost, da premislimo o tem, česa o hvaležnosti ter dajanju in prejemanju morda še ne razumejo.
3
DEJANJA SO RESNIČNO GLASNEJŠA OD BESED
Za razliko od mnogih drugih vidikov našega starševskega življenja ima pri dolgoročnih navadah naših otrok običajno večji vpliv to, kar počnemo, kot to, kar govorimo. Hvaležne otroke pogosto vzgajajo hvaležni starši, in če naši otroci vidijo, da se jim zahvaljujemo na radosten in pristen način, je dosti verjetneje, da bodo v odnosih z drugimi videli hvaležnost kot privlačno možnost.
Poleg tega v naši družbi, ki je zelo osredinjena na otroke in v kateri se starši lahko počutijo izčrpane zaradi vseh domnevnih stvari, ki bi jih morali zanje narediti, učenje otrok, da je dobro počutje drugih, predvsem njihovih staršev, pomembno, zagotavlja večji občutek nepristranskosti, ki je dejansko bolj zdrav za vse.
4
OHRANITE RAZUMNA PRIČAKOVANJA
Prepogosto izvajanje dobrih taktik lahko oslabi ali celo odvrne dobre navade, ki jih želimo spodbujati. Medtem ko so nekateri otroci morda naravnani k nenehnemu izkazovanju hvaležnosti – da se zahvalijo vsak večer po družinskem obroku ali pa v skoraj vseh želenih okoliščinah –, pa lahko pričakovanje pogostega izražanja zahvale mnoge otroke zaduši in privede do uporniškega odziva (da se recimo sploh ne zahvalijo ali pa to neradi storijo).
Zato je morda učinkoviteje poiskati ustvarjalne in prilagodljive načine za spodbujanje hvaležnosti. Če se vam zdi, da hvaležnosti ni, se še posebej posvetujte z najstniki (vprašajte jih recimo: “Ali si v redu?”). Prisiljevanje hvaležnega odziva še ne pomeni, da vzgajamo hvaležno miselnost.
Z iskanjem ustvarjalnih načinov, ki se ujemajo z osebnostmi ali interesi naših otrok (en otrok bo morda želel nekaj narisati, drugi pa se bo zahvalil z igranjem na klavir), ter z dopuščanjem odmorov in zapoznelih odzivov lahko to navado ukoreninimo tako, da bo trajala še dolgo potem, ko bodo naši otroci zapustili družinski dom.
5
TO JE MARATON, NE SPRINT
Na koncu si velja zapomniti, da za spodbujanje sleherne dobre vrednote potrebujemo čas in da so sadovi naših starševskih prizadevanj morda bolj zapozneli, kot bi si sami želeli.
Navsezadnje prave hvaležnosti nikoli ne moremo izsiliti, temveč jo moramo spodbujati na različne načine, da na koncu začutimo močno željo po prepoznavanju vseh načinov, na katere so drugi (in seveda Bog) poskrbeli za toliko obetov, možnosti in miru v našem življenju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
