V tokratni oddaji Reflektor smo gostili kriminalistko, mamo in pred časom tudi žensko leta Mirelo Čorić. Pogovor se je sukal okrog njenega dela, osveščanja otrok in staršev o nevarnostih medvrstniškega nasilja, nevarnostih, ki prežijo na otroke na njihovih telefonih, pa o njenih materinskih vzgojnih prijemih in o lepih plateh njenega poklica.
Mirela, vas je v vašem poklicu velikokrat strah za poškodbo, za življenje?
Ta poklic moraš opravljati s srcem, ker drugače ne moreš biti policist. V stresni situaciji strah obvladaš s svojim znanjem, izkušnjami. In šele pozneje pride strah, ko je naloga opravljena. Takrat začutiš tremo. Takrat začutiš ta adrenalin, ko začne popuščati. Takrat se v bistvu soočiš s strahom, kaj bi lahko bilo, pa kako bi se lahko končalo … Večina kriminalistov nas je tudi staršev in seveda je nekaj najlepšega, ko prideš varno nazaj domov k otrokom.
Kako čim bolj preprečiti nasilje med otroki – medvrstniško nasilje, nasilje na spletu, verbalno in tudi fizično?
Upam in si prizadevam, da veliko naredim s tem, da ozaveščam že otroke. Se mi zdi, da je prepozno, če začnemo ozaveščati takrat, ko so otroci že osmi ali deveti razred. Treba je, seveda letom primerno, začeti od malih nog. Že v vrtcu jim moramo povedati, da se ne smejo tepsti, gristi in tako naprej. Veliko predavam po vzgojno-izobraževalnih zavodih, učencem, dijakom, tudi staršem, in se mi zdi, da lahko s tem veliko naredimo.
Kot kriminalistka, ki dela na preventivi, vem, da ta veliko pripomore k temu, da preprečimo kakšna dejanja. Apeliramo na starše in vse druge zaposlene v šoli, kako se z otroki pogovarjati, oziroma opozarjamo, da se je treba z mladimi veliko pogovarjati na temo nasilja. Na ta način lahko stvari spreminjamo nekje v prihodnosti.
Največ vpliva na otroke imajo pa seveda starši.
Starše moramo pozivati, da se z otroki pogovarjajo, da jih učijo empatije, da prijatelju znajo pomagati, ne le da se brigajo zase. Otroci se morajo med sabo začutiti, povedati, če je nekdo v stiski, če kdo o njem razširja neke zlonamerne vsebine na socialnih omrežjih.
Recimo: otrok je nerodno naredil preval, nekdo je to posnel in potem delil na omrežjih, tako da je zdaj ta otrok tarča posmeha. Otrokom je treba povedati, da se to ne dela, in jim spremeniti pogled: Kako bi se ti počutil, če bi bil v njegovi koži? Kako bi bilo, če bi se cel razred tebi posmehoval? Kako bi se počutil? Otroke je treba na ta način učiti empatije.
Obstaja seznam vodij policijskih okolišev, ki delujejo vsak na svojem terenu. Ravnatelji lahko pokličejo svojega na določeno telefonsko številko (objavljene so na naši spletni strani) in se posvetujejo, kaj storiti, mogoče organizirajo več preventivnih predavanj, vključiti je treba starše, narediti predavanje za starše, predavanje za učitelje in tako naprej. Takšno sodelovanje zagotavlja varno šolo in varno okolje.
Kaj lahko še vsak od nas stori, da bo drugače, da mladostnik ne bo prišel na šolo in začel streljati?
Moje mnenje je, da na to vpliva celotna družba. Če mi dajemo sovraštvo naprej, dobimo sovraštvo nazaj. Starši smo vzor našim otrokom. Če poslušajo doma grde besede oziroma neko sovraštvo z naše strani, ga oni prenašajo na svoje vrstnike. Mi smo njihovi vzorniki. Moramo paziti, kako se doma obnašamo. Če otroku rečem, naj ob devetih zvečer odloži telefon na mizo, ga bom tudi jaz odložila, zato ker sem vzor. Prek vzora se tudi oni potem spreminjajo.
Oglejte si celotno epizodo, kjer je Mirela še podrobneje spregovorila tudi o svojem osebnem vidiku poklica:
Kakšne konkretne izkušnje imate z medvrstniškim nasiljem?
Učenci od 6. razreda naprej delajo haterske (sovražne; op. n.) skupine. V 6. razredu na Vibru, pozneje pa na Snapchatu. Namen je spodbujanje sovraštva ali izločanje koga. Nekoga, ki je pameten, močne postave, rdečelas, ima očala, pege … najdejo sto in en vzrok, da se nekomu posmehujejo. Tako skupina deluje. Učitelji nimajo vpogleda v spletno nasilje. To se potem preseli v šolo: za vogale, v garderobe, v čas kosil … Nasilneži drugim uničijo obrok, zlijejo kozarec soka, vode v hrano.
V višjih razredih je tudi drugačno spletno nasilje – pošiljanje golih fotografij. To ne zaokroži le po šoli, ampak po vsej Sloveniji. Ta mreža se neverjetno hitro širi. Sledita posmehovanje in izsiljevanje. Staršem res polagam na srce: imejte nadzor nad otroki in njihovimi telefoni. Vaš otrok je lahko žrtev ali storilec kaznivega dejanja.
Starši so včasih zelo začudeni in ne morejo verjeti, da bi njihov otrok pisal ali počel kaj takega. A otroci imajo včasih doma en obraz, v družbi pa drugega. Zahtevajte, da poznate geslo telefona, in ga preverjajte. Najtežja stvar pri starševstvu je, da moraš biti nenehno vztrajen in dosleden.
Omenili ste že svojo osebno izkušnjo. Skrbite za tri fante, dva vaša sinova. Ste tudi rejnica nečaku. Kako in kdaj se Mirela policistka prelevi v Mirelo mamo?
Lahko bi rekla, da sem v službi kriminalistka, policistka in mama. Pri mojem delu velikokrat izkoristim svoj naziv mame in mi velikokrat prav pride, ko delam z otroki. Veliko delam kot starš z izkušnjami. Kar zadeva vzgojo mojih otrok – pri vzgoji tako ali tako ne vemo, ali dobro delamo, dokler otrok ne odraste. Recimo za mojega starejšega sina, ki bo kmalu dopolnil 19 let, lahko pa že rečem, da je lepo vzgojen in da se pozna moje delo, moje vlaganje v vzgojo.
Ko sem doma, moji fantje včasih mislijo, da moje izkušnje kriminalistke, policistke niso dobrodošle, da sem preveč stroga, da preveč vse vem in ne morejo pred mano nič skriti. Včasih mi rečejo: “Zakaj nisi zaposlena kje drugje?” Njihovi prijatelji so lahko dlje zunaj, počnejo več stvari. Tako da mojim otrokom trenutno to ni ravno nek velik plus, ampak bomo videli, kako se bo izšlo, ko bodo odrasli.
Reflektor? Kaj pa je to?
Kako je biti kriminalistka in mama? Se otroci kdaj bojijo za vas?
Poskušam jim čim manj pripovedovati o službi, ker je to zanje stresno. Recimo ko je bilo pred leti zelo medijsko izpostavljeno moje prijetje tistih roparjev. Takrat so občutili kar nekaj strahu, spraševali so me, ali se boš vrnila nazaj domov, kaj če bo spet kaj takega, kaj pa če se kdo maščuje … Imeli so kar veliko strahov. Tako da to ni ravno najboljše za otroke. Zanima jih tudi, kje sem predavala, komu sem predavala. Najmlajši si želi, da bi tudi na njihovi šoli predavala, srednji pa niti ne.
Oči kriminalistov vidijo marsikaj. In potem se bojiš. Recimo moj največji strah kot starša so droge. Ker vidiš, kako se mladostniki zaradi težkih razmer doma, v družini, in stisk, ki jih doživljajo, zatečejo v svet droge. In to je zame največji strah.
Lansko poletje je bilo v poplavah, ki so prizadejale Slovenijo, poškodovano tudi stanovanje vaše družine. Takrat ste pa vi dobili pomoč. Lahko malce več poveste o tem?
Rada imam, če se ljudje obrnejo name po pomoč in da lahko pomagam. Ampak ko sem jaz potrebovala pomoč, mi je bilo pa nerodno prositi, bilo me je sram. Tako da sem želela vse narediti sama s pomočjo prijateljice. Ampak v stanovanju pokojne sestre, katerega skrbnica sem, je bilo blata do kolen. In sem lahko samo jokala. Tudi če sva delali z lopatami, ni šlo nikamor.
Pa mi je rekla prijateljica: kaj pa če bi prosila za pomoč? In potem sem klicala našega predstavnika sindikata in ga vprašala, ali je še zmeraj na voljo tista pomoč, ki so jo razpisali. Takoj se je z veseljem odzval in poslal ekipo. Hitro so prišli prostovoljci, policisti … Preplavilo me je res močno čustvo. Moja duša je bila polna ljubezni, miru in zaupanja, da nisem sama.
Verjamem v pregovor: dobro se z dobrim vrača. Če delaš dobre stvari, da se ti zmeraj še boljše povrne. Ampak tudi če nekaj dobrega naredimo, ne iščimo ali pa ne pričakujmo povračila nazaj. Narediš nekaj dobrega, se zato tudi ti dobro počutiš in takrat si zaključil. Če pa se še povrne, je pa to toliko večja sreča.
Že s tem si poplačan, ko nekomu pričaraš nasmeh, ko se te dotakne in reče: “Zelo ste mi pomagali.” Samo nekaj besed in je dovolj.
