Poslednja sodba je zelo skrivnostna stvar. Vemo, da se bo zgodila nekje v nedoločljivi prihodnosti, ob koncu časov, in da bo to Kristusov drugi prihod. Katekizem Katoliške cerkve nas uči:
“Pred obličjem Kristusa, ki je resnica, se bo dokončno razgalila resnica glede razmerja vsakega človeka do Boga. Poslednja sodba bo prav do zadnjih posledic razkrila, kaj je vsakdo dobrega storil ali opustil v času svojega zemeljskega življenja …” (KKC 1039).
Za tiste, ki so že odšli s tega sveta, velike množice ljudi, ki so živeli v različnih obdobjih zgodovine, ki so umrli in so bili sojeni že v trenutku smrti (posebna sodba), to sodbe ne bo spremenilo. Nasprotno: poslednja sodba bo končni pečat, ki bo potrdil njihovo usodo v večnosti.
Za tiste, ki bodo dočakali sodni dan, bo to odločilni trenutek za njihovo prihodnost.
Ni pa se mogoče izogniti vprašanju, kaj natančno bo predmet naše sodbe. Kakšno merilo bo Bog uporabil, da bo ločil dobre od slabih in prve povabil k večni sreči ob Njem samem?
No, v nasprotju s tem, kar morda verjamejo nekateri, nam je bilo prav to merilo jasno sporočeno; Jezus ga je zelo natančno opisal.
Dejavna ljubezen
V evangeliju po Mateju najdemo zgovorno in prepričljivo podobo poslednje sodbe, ki jo Jezus posreduje svojim poslušalcem (prim. Mt 25,31-46). Govori o tem, da bo Sin človekov, ko bo spet prišel v svojem veličastvu in pred seboj zbral vse narode, ločil dobre od slabih, kakor pastir ločuje ovce od kozlov.
Kaj ga bo pri tem vodilo? Nikakor ne število teoloških razprav, ki smo jih prebrali, ali količina ognjevitih pridig ali poučnih pričevanj, to, koliko ur smo preživeli v molitvi ali pri bogoslužju, koliko časa smo preživeli v pobožnem branju ali duhovnih pogovorih. Vse to je namreč namenjeno le temu, da nam pomaga bolj ljubiti, naša ljubezen pa se mora kazati v praktičnem in učinkovitem odzivu na potrebe “najmanjših”.
Dotik Božjega Sina
Jezus v svojem nauku imenuje blažene tiste, ki skrbijo za lačne, žejne, tujce, nage, bolne in tiste v ječi. Tiste, ki tega ne počnejo, pa imenuje preklete. Seveda seznam teh “najmanjših” in njihovih potreb ni zaključen. Grška beseda ἐλἀχίστος (elachistos), zelo majhen, najmanjši, uporabljena v zvezi s človekom, ne pomeni le tistega, ki je majhne rasti, ampak tudi nekoga, ki je šibek, nemočen, ki vzbuja sočutje in potrebuje pomoč.
Prav s takšnimi ljudmi se Jezus najbolj istoveti, kar pomeni, da je način, kako ravnamo z njimi, kako se odzovemo na njihove osnovne življenjske potrebe, enak načinu, kako naj ravnamo z Božjim Sinom.
To je hkrati ganljivo in pretresljivo. Kajti lahko se izkaže, da nam naša vera in pobožnost ne koristita, če ne služita takšnemu razumevanju ljubezni.
Sv. Janez od Križa je imel prav, ko je zapisal, da bomo ob koncu življenja sojeni po ljubezni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
