Klavdija Bastl Enci je 26-letno podeželsko dekle, učiteljica razrednega pouka. Je nasmejana, pozitivna in zgovorna, včasih tudi malo trmasta. “Sem tudi prostovoljna gasilka PGD Kapla – Pondor. Tam sem aktivna v skupini članic A in pri delu z mladino. Prav tako sem članica disciplinske komisije pri Zvezi slovenske podeželske mladine. V prostem času pa zelo rada kuham, pečem različne slaščice in vrtnarim na vrtu,” pove o svojih zanimanjih.
Na kmetiji, kjer je odraščala, se ukvarjajo s prirejo mleka in hmelja. Sedaj živi pri fantu in tudi njegova družina se ukvarja s to panogo.
Kdo vse živi na kmetiji in kako si razdelite delo?
Kmečkega dela sem vajena že od malih nog. Sicer moram priznati, da nisem vseh opravil opravljala z enakim veseljem, a sem sedaj, ko sem starejša, hvaležna ravno za te trenutke.
Na fantovi kmetiji živimo jaz, on in njegovi starši. Kmetija je kar velika za slovensko povprečje, zato sama ne zmoreva narediti vsega. Ob večjih sezonskih delih nama tako na pomoč priskočijo sosedje in prijatelji. Pri vsakodnevnih opravilih pa največ dela opravi moj fant, jaz pomagam po svojih zmožnostih, kolikor mi pač dopušča čas poleg službe.
Pri tem se ne bojim traktorskih del, kar moj fant tudi podpira. Lahko bi rekli, da se pri nas na kmetiji dela ne delijo na moška in ženska. Pri lažjih delih veliko pomaga tudi moja tašča, tast pa žal zaradi zdravstvenih težav ni tako vključen v delo na kmetiji.
Po izobrazbi ste učiteljica razrednega pouka. Na kakšne načine se kot učiteljica trudite kmetijstvo približati tudi vašim učencem?
Kmetijstvo sicer na žalost še ni tako veliko omenjeno v samem učnem načrtu, a se premikamo v pozitivno smer. Največ besed na temo kmetijstva povemo pri spoznavanju okolja. Tam zelo dobro spoznamo delo kmeta in kaj vse pridela.
Ker sem sama odraščala na kmetiji in ker to delo zelo cenim, se maksimalno potrudim predati to znanje oz. izkušnje na otroke. Otroke namreč najbolj navdušijo moje fotografije, tiste, ki sem jih jaz naredila, na primer mene na traktorju, moje ozimnice, mojega vrta, živali … Kar oživijo, ko pripovedujem svoje zgodbe in anekdote, ki so se mi pripetile. 🙂 Prav tako kakšno bolj enostavno stvar poizkusimo, če nam to dopuščajo okoliščine. Tako jim prek fotografij in praktičnih nalog razložim učno snov.
Njihov odziv na takšne stvari je vedno pozitiven. Zanimivo je videti in slišati, koliko interesa imajo, če jim to predstaviš na pravi način. Sama sem najbolj vesela, ko po nekaj dneh ali tednih pridejo s kakšnim dodatnim vprašanjem ali pa celo svojo zgodbo.
Na delo z otroki se osredotočate tudi pri Zvezi slovenske podeželske mladine. Kdaj ste postali članica?
Članica te organizacije sem postala pred kar nekaj leti, mislim, da sedmimi. Takrat me je pritegnilo delo na področju z otroki. Začelo se je z oblikovanjem zvezka, ki bo opisoval kmetijstvo v pozitivni, a realni luči. Potem smo oblikovali tudi video za tradicionalni slovenski zajtrk in z njim prikazali izdelavo vseh živil ter izvedli veliko delavnic po šolah in vrtcih.
Kaj vas najbolj navdušuje pri delu z otroki?
Pri delu z otroki me najbolj navdušujeta njihova iskrenost in igrivost. Predajati znanje in imeti možnost opremiti otroke z veščinami za življenje je neprecenljivo. Včasih ni enostavno. Pridejo dnevi, ko ni lahko, ko z otroki nismo na enaki valovni dolžini in ne gre vse po planu, je ogromno dokumentacije, ki jo je treba urediti, so problemi s starši, a vedno posije sonce. Vedno potem pretehtajo drobne stvari, tiste najslajše in najlepše.
Sam užitek pri delu, energija, ki ti jo dajejo otroci, to je tisto, kar me žene naprej.
Katero opravilo v povezavi s kmetijstvom najmlajše najbolj pritegne?
Najbolj jih pritegnejo izdelave različnih stvari. Ko učenci vidijo, kako nekaj nastane ali kako nekaj naredimo, takrat se želijo tudi sami preizkusiti v tem. To je lahko preprosta izdelava kruha, molža krave, priprava ozimnice, trenje in mletje orehov itd. Je pa res, da na koncu vedno zmagajo fotografije živali in traktorjev. Še večje navdušenje je, če to vidijo in doživijo v živo.
Imate v povezavi s predajanjem znanja bodisi v šoli ali pri podeželski mladini kakšno zanimivo anekdoto?
V času mojih začetkov pri podeželski mladini smo bili povabljeni v Švico na kmečke igre. Tam smo bili več dni. Prvi dan smo si ogledali različne kmetije in povsod smo jedli sir, jogurte in podobno. Po celem dnevu smo prispeli na zadnjo kmetijo, ki smo si jo z velikim zanimanjem ogledali.
No, medtem smo opazili sina, ki je pripravljal drva in začel kuriti. Vsi smo se po celem dnevu veselili žara, saj do tistega trenutka še ni bilo nič mesa. No, tudi tisti večer ga nismo dočakali, saj so nam pripravili sirov fondi. Marsikdo bi bil vesel in navdušen, a mi smo bili malo razočarani, saj so bile naše želje in misli čisto preveč pri mesu. 🙂
Tako pri delu na kmetiji kot v šoli so situacije, ki se jih ne da predvideti vnaprej. Kako se znajdete v takšnih trenutkih in kako v vsakdanu krmarite med številnimi zadolžitvami?
Sama sem zelo prilagodljiva in iznajdljiva oseba, malo tudi organizirana. Zato ob vseh stvareh, tudi če ne gre po planu, skoraj vedno najdem rešitev. Pridejo tudi dnevi, ko se žal vse ne izide, a se poskusim maksimalno potruditi, da mi uspe. Seveda pa je tukaj tudi velika podpora družine, ki razume moje obveznosti.
Včasih sem sicer uspela opraviti veliko več stvari, sedaj pa služba in pomoč na kmetiji vzameta kar nekaj časa, pa tudi prioritete se spreminjajo. Mislim, da z odraščanjem vse večji pomen dobiva družina in druženje z njo, četudi je to ob delu, samo da je.
Hmelj je vaša družinska tradicija. Leta 2019 pa ste postali celo 57. hmeljska princesa. V kakšnem spominu vam ostaja to obdobje?
Naša družina se že kar nekaj let ukvarja tudi s hmeljarstvom. Ko pomislim nazaj, so to najlepši spomini na otroštvo. Poleti smo se namreč v širšem krogu družine zbrali na kupu in dva ali tri tedne skupaj obirali hmelj. Takrat smo se res zabavali. Vse do pred dvema letoma, ko sem se preselila k fantu, sem to vsako leto komaj čakala. Tudi sedaj se rada za kak dan vrnem domov in pomagam.
Spomini na to obdobje so nepozabni. Sicer na začetku nisem bila prepričana, kako bo in ali si upam na to pot, predvsem zaradi tega, ker tega nisem pričakovala in na to nisem bila pripravljena. Kljub začetnemu strahu sem res uživala in tega obdobja ne bi zamenjala. V tem času sem z velikim ponosom zastopala slovenske hmeljarje, spletla ogromno novih prijateljstev, spoznala različne kraje in države, sodelovala v različnih intervjujih, bila na televiziji, radiu.
Ob besedi hmelj zagotovo vsakdo naprej pomisli na pivo, ampak hmelj ima tudi zdravilne učinke. Čemu vse služi?
Hmelj je res zdravilna rastlina. Verjamem, da veliko ljudi niti ne ve, da je v pivu, kaj šele, da ga uporabljajo v medicini. Uporabljajo ga v različnih zdravilih, predvsem za pomirjanje, saj ima pomirjevalni učinek. Prav tako lahko hmeljeve storže uporabimo za čaj, vendar ga je dobro kombinirati s kakšnim drugim zeliščem. Na ta način bomo dobili odličen čaj za umiritev pred spanjem.
Poleg čaja ga nekateri uporabljajo v vzglavnikih ali v posodah zraven postelje, saj hmeljev vonj uspava in rešuje težave z nespečnostjo. Nazadnje pa bi omenila še naslednje, saj je čas, ko bo hmelj začel poganjati spomladanske poganjke. Poganjke lahko pripravimo na podoben način kot šparglje, ti bodo blagodejno vplivali na naše srce in ožilje, predvsem v smislu, da očiščujejo kri.
Kmetovanje je danes iz dneva v dan težje in zahtevnejše. Kaj vidite kot največji izziv za mlade, ki se ukvarjate s to panogo?
Kot največji izziv vidim vse omejitve, ki pretijo kmetom. Zaradi njih postaja kmetovanje nesmiselno, če ga pogledamo s finančnega vidika. Žal se posledično z vsakim dnem zapira vse več kmetij, ki so bile prej zelo uspešne. Ostajajo le tisti, ki si drugače ne predstavljajo življenja.
V medijih velikokrat zasledim, kakšne vrednosti imajo traktorji in druge stvari. Kmetom se očita, da si to lahko privoščijo zaradi opevanih subvencij. A v realnem je to le kaplja v bazen stroškov, s katerimi se kmetje spopadajo v današnjem času. Če sklepam iz tega dejstva, kot drugi največji izziv vidim podporo javnosti. Ko pomislim, da ljudje rajši dajo 100 evrov za kos oblačila kot 10 evrov za kilogram dobrega slovenskega mesa, se zavem, da smo sedaj v družbi, ki bolj ceni to, kar ima na sebi, kot to, kar daje vase.
Zavedam se, da si nekateri ljudje žal tega ne morejo privoščiti, a ponavadi ravno tisti cenijo slovenskega kmeta in kupujejo hrano pri njem. Tisti, ki bi z lahkoto plačali kmetu tudi kak evro več, pa zahajajo v supermarkete in kupijo meso, ki je iz uvoza in slovenskim kmetom zbija vrednost.
Za konec pa izrekam en velik HVALA tistim, ki cenijo slovensko podeželje in slovenskega kmeta.
