Zunanjemu opazovalcu se molitev na splošno zdi nekaj precej krotkega. Molitev najpogosteje povezujemo z mirnim razpoloženjem ter z občutki sreče in veselja.
Katoliška cerkev pa molitev imenuje boj.
Zakaj?
Katekizem Katoliške cerkve to pojasnjuje v poglavju o molitvi:
Molitev je dar milosti in odločen odgovor z naše strani. Vselej predpostavlja napor. Veliki molivci stare zaveze pred Kristusom kakor tudi božja Mati in svetniki z njim nas učijo: molitev je boj.
(KKC 2725)
Molitev je boj, ker od nas zahteva napor.
Čeprav drži, da je molitev dar in da se med molitvijo zanašamo na številne Božje milosti, se moramo za molitev tudi potruditi. Če se ne trudimo moliti, verjetno ne bomo nikoli molili.
Sovražniki molitve
Zato jo Cerkev imenuje boj, saj je ta boj najpogosteje uperjen proti nam samim:
Zoper koga? Zoper nas same in zoper zvijače skušnjavca, ki stori vse, da bi človeka odvrnil od molitve, od zedinjenja z njegovim Bogom.
(KKC 2725)
Kot pravi katekizem, molitev ni le boj proti nam samim, ampak tudi proti satanu in njegovim demonskim silam. Hudič ne želi, da bi bili združeni z Bogom, zato naredi vse, kar je v njegovi moči, da bi nam preprečil molitev.
Med molitvijo nas bo tudi poskušal odvrniti ali zapeljati v skušnjavo v upanju, da nas bo ujel nepripravljene.
Tako molitev nikoli ni zares pasivna, ko lahko mirno obsedimo in uživamo v Božjih milostih. Takšna izkušnja je sicer vsekakor mogoča, vendar se moramo za dosego takšnega miru boriti proti številnim sovražnikom, ki nam skušajo preprečiti zedinjenje z Bogom.
Ključnega pomena je, da molitev postane naša navada in da si ves čas prizadevamo za boj proti silam, ki nam nasprotujejo.
Vseživljenjski boj
Molimo tako, kakor živimo, ker živimo tako, kakor molimo. Če kdo trajno (habitualno) noče delati v skladu s Kristusovim Duhom, tudi ne more trajno (habitualno) moliti v njegovem imenu. “Duhovni boj” kristjanovega novega življenja je neločljiv od molitvenega boja.
(KKC 2725)
Dokler dihamo na tej zemlji, se bomo morali med molitvijo bojevati. Šele ob koncu življenja bomo lahko počivali v ljubečih rokah našega dobrotljivega Očeta.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
