Leja Kambič prihaja iz Semiča, natančneje iz manjše vasi Oskoršnica. Zaključuje magistrski program fizioterapije na zdravstveni fakulteti in je fizioterapevtka hokejske ekipe Olimpija.
Že od majhnega se ukvarja z gasilstvom. Hodila je tudi v glasbeno šolo, kjer se je šest let učila igrati francoski rog. Pred trinajstimi leti se je pridružila lokalni godbi v Semiču. Poje v mlajšem mešanem župnijskem pevskem zboru.
Zase pravi, da je po naravi zgovorna, da se rada druži in da ima večinoma precej zapolnjen urnik in bolj malo prostega časa.
Prihajate iz Semiča, sedaj pa že pet let živite v Ljubljani. Kaj pogrešate tu in kaj so za vas prednosti življenja v Ljubljani?
Odraščala sem na vasi, vaško okolje se je nekako zasidralo v meni in vse vrednote, ki jih na vasi dobimo in spoštujemo, nosim nekje globoko v sebi. V Ljubljani mi je tuje predvsem to, da ni toliko občutka domačnosti. Na vasi se vsi poznamo. Vsakogar, ki ti pride naproti, pogledaš v oči, ga pozdraviš, v mestu pa tega v glavnem ni.
Mesto ima po drugi strani precej prednosti, saj je na vse dosegu roke: trgovine, lekarna, kakršnekoli aktivnosti, ki jih na vasi ni … Veliko več je možnosti za zaposlitev in za aktivnosti v prostem času.
Kmalu se bo moje “ljubljansko” življenje sicer vsaj za nekaj časa končalo, saj se vračam domov, kjer bom začela delati. Zelo bom pogrešala sredine študentske maše. Ogromno mi pomeni, ko vidim cerkev, polno mladih, ki radi pojejo in tam niso pod prisilo. Ne glede na to, kako natrpan urnik sem imela, sem si vedno poskušala vzeti sredin večer za mašo, ker me je to vedno znova napolnilo za naslednje dni.
In če kdo pravi, da v Cerkvi ni več mladih, mu svetujem, naj gre v sredo na študentsko mašo, kjer je cerkev vedno nabito polna in si “obsojen” na eno uro stanja, če ne prideš dovolj zgodaj.
Zakaj ste se odločili za študij fizioterapije? Kaj vas pri tem delu veseli?
V osnovni šoli in v začetku gimnazije sem bila prepričana, da se bom vpisala na medicino. Od nekdaj me je veselilo delo z otroki, zato sem si predstavljala, da bi lahko bila pediatrinja. Potem sem začela razmišljati, da je študij medicine kar dolg, in sem se tega nekoliko ustrašila.
Temu področju se vseeno nisem želela odpovedati, saj so mi blizu vrednote, ki naj bi jih imeli zdravstveni delavci. Začela sem razmišljati o fizioterapiji, ki mi je ponudila zanimiv spekter vsega, kar se mi zdi pomembno.
Pri fizioterapiji načeloma ne prevzemaš odgovornosti in življenjsko pomembnih odločitev, si v stiku z ljudmi, tudi delavnik je nekoliko bolj prijazen. Zaljubila sem se v idejo, da bi postala fizioterapevtka, in druge opcije, ki bi me tako veselila, sploh ni bilo.
Omejitev za študij fizioterapije je bila vedno zelo visoka in še danes ne vem, kaj vse se je moralo “poklopiti”, da mi je ta študij res namenjen in da sem se uspela vpisati, saj je ravno v tistem letu omejitev nekoliko padla in sem imela dovolj točk, da sem se uvrstila med sprejete študente. Zares sem bila vesela in lahko rečem, da sem od prvega dne do danes ob študiju zares uživala.
V intervjuju za Radio Ognjišče ste omenili, da je pri fizioterapiji zelo pomemben celosten pogled na telo. Kaj lahko naredimo, da preprečimo vpliv psihičnih bolečin na razvoj fizičnih? Kako se na telesu kažejo posledice težav, stresa?
Celostni pristop je trenutno zelo v modi, vračamo se nazaj v to smer, da se ne osredotočimo le na konkretno bolečino, ampak da človeku predamo osnovne principe zdravega načina življenja in da smo pozorni na to, koliko spimo, kaj jemo, koliko se gibljemo, ob katerih priložnostih občutimo stres, kako skrbimo zase …
Vse to se odraža v bolečini, ki se pojavi. Na bolečine v veliki meri vpliva tudi sedeč način življenja, ki je v današnjem času precej pogost. Zato se veliko ljudi srečuje s tovrstnimi težavami, kot so bolečine v spodnjem delu hrbta in bolečine med lopaticami v vratnem in prsnem delu hrbtenice.
Kar zadeva stres, bi rekla, da se pri ljudeh kaže različno, odvisno od vsakega posameznika. Največkrat nas notranji pritisk sili, da se začnemo držati bolj sključeno.
Stresu se lahko zoperstavimo z zdravim načinom življenja, predvsem z neko splošno fizično aktivnostjo. Vsakdo lahko najde neko obliko, ki mu je ljuba. Dovolj je že sprehod ali sproščeno kolesarjenje. Karkoli, kar telo ohranja v pogonu, saj se bo vse to, kar vlagamo v telo, obrestovalo, ko bomo starejši.
Če želimo doseči zdravo starost, moramo navade, za katere želimo, da bodo rutina, že zgodaj ponotranjiti. Je pa tudi res, da nikoli ni prepozno. Tudi če začneš telovaditi pri petdesetih ali šestdesetih, je super, seveda pa ne moreš pričakovati popolnoma enakih rezultatov v enakem času kot pri nekom, ki je star dvajset ali trideset let.
Verjetno ni napačno, če celostni pogled na telo povežemo tudi s krščanskim naukom?
Seveda. To se mi zdi zelo pomembno, saj smo duh, duša in telo. Če si miren v sebi, če sprejemaš dobre odločitve in se trudiš, da bi bil dober, se bo to odražalo tudi na tvoji fizični podobi. Tisti, ki se sooča s stiskami in se z njimi ne zna spopasti, bo imel verjetno bolj sključeno držo, bo bolj “zakrčen”.
Če pa si miren in veš, da slediš svojemu notranjemu glasu oziroma vesti, boš verjetno naredil tudi kaj zase in za svoje telo, da ga boš čim dlje ohranjal zdravega in aktivnega. Konec koncev lahko tako veliko lažje naredimo kaj dobrega za sočloveka in okolico.
Se pri vašem delu s hokejisti zgodi, da niste le fizioterapevtka, ampak tudi oseba, ki se ji lahko zaupajo?
Biti fizioterapevtka v klubu pomeni, da sem del večje skupine ljudi. Pri nas konkretno to pomeni, da so tu v prvi vrsti seveda igralci, ki dosegajo rezultate, potem so tu še trenerji, zdravniki, fizioterapevti …
V ozadju dela igralcev je veliko različnih pritiskov, saj prihaja do poškodb, navodil in pritiska s strani trenerjev, drugih zunanjih pritiskov. Fizioterapevti smo zato kot neki krmarji med trenersko sobo in garderobo. Dobro se moramo zavedati, da po izobrazbi nismo psihologi, seveda pa prisluhnemo, če začutimo, da nam želijo igralci nekaj povedati.
Fizioterapevtska soba je zato ena bolj “varnih” sob v garderobi, kjer lahko vsak pove, kar mu leži na duši. Z igralci smo veliko v stiku, poznamo se, zato se velikokrat zgodi, da nam kaj zaupajo, če ne vedo, na koga bi se v tistem trenutku obrnili.
Pozna se tudi, da sem v skoraj povsem moškem timu poleg sodelavke praktično edina ženska. Opažam, da se dostikrat radi obrnejo k meni po nasvet, saj jim lahko dam nek drug, morda malo bolj “ženski” pogled ali pa na njihovo situacijo lažje pogledam z nekoliko bolj oddaljenega zornega kota in jih pomirim, da situacija morda ni tako kritična, kot se jim zdi.
Zase torej nikakor ne bi rekla, da lahko nadomestim psihologa, sem pa vedno pripravljena prisluhniti in podati svoje mnenje, če si to želijo.
Omenili ste, da čutite pripadnost ekipi. Kako med tekmami ohranite ravnotežje med “službeno profesionalnostjo” in navijaškim duhom? Verjetno je med napetimi tekmami težko ostati povsem hladnokrven?
Zanimivo je, da hokeja prej sploh nisem spremljala. Prvo leto sem samo gledala, kaj se na ledu sploh dogaja. Zdaj, ko sem tu preživela tri sezone (s koncem letošnje sezone sem bila primorana zaradi začetka dela v Beli krajini končati delo z njimi), lahko rečem, da razumem igro, ne želim pa biti prestrog “kavč selektor”.
Posledično vedno bolj čutim tekmovalnega duha, z njimi čutim veselje in razočaranje, sploh če vem, da so v priprave in samo tekmo vložili veliko truda. Težko mi je tudi gledati, ko se kdo poškoduje.
Po drugi strani sem pa res od srca vesela, ko zmagamo, saj sem po naravi precej tekmovalna in imam rada, če lahko na podlagi truda izkažem dober rezultat. Lepo je, če imaš priložnost, da lahko pokažeš tisto, česar si sposoben.
Delujete v več “ekipah” − hokejisti, gasilci, godba, zbor … Kako na vas vplivajo vsi ti odnosi in česa ste se ob vseh teh izkušnjah naučili?
Zaradi vseh teh skupin sem razvila občutek za sočloveka, sotekmovalca. Res je lep občutek, ko veš, da lahko poveš svoje mnenje, in ko daš tudi drugemu prostor in priložnost, da se lahko izrazi. Naučila sem se poslušanja.
Če si v ekipi egoist, boš težko napredoval, to se bo poznalo celotni ekipi. Če člani med seboj sodelujejo, se bo uspeh, v kakršnikoli obliki že, poznal. Kot predsednica pri godbi opažam, da je res pomembno, da se vsak član dobro počuti in da moramo poskušati upoštevati želje in predloge vseh, ne le enega posameznika.
Gotovo ste si v letih aktivnega gasilstva poleg tekmovalnega duha ustvarili veliko lepih spominov in anekdot. Lahko z nami delite kakšno gasilsko prigodo?
Ljubih spominov in anekdot je malo morje. 10 deklet nas je ustanovilo ekipo članic, vse smo približno ista generacija, tako da smo se družile že v šoli, po šoli in pri gasilcih. Skupaj smo hodile na jadranje, izlete, tekmovanja, veselice …
Lahko rečem, da je bilo teh devet skupnih let v tekmovalni ekipi članic A pri gasilcih eno najlepših obdobij mojega življenja, skupaj smo rasle, preživljale veliko časa, šle čez vzpone in padce, neuspehe in uspehe.
Spomnim se neke veselice v avgustu, igrali so Avseniki. Jaz imam rojstni dan februarja, prijatelji pa so ansamblu predali informacijo, da je med gasilci Leja, ki danes praznuje. Kar naenkrat sem zaslišala, da Sašo z mikrofonom v roki sprašuje, kje je Leja, ki ima danes rojstni dan, in da naj se zglasi na odru, da ji zapojejo.
Sploh mi ni bilo jasno, kaj se dogaja, potem pa sem videla prijatelje, ki se na ves glas smejijo. Res sem šla na oder in poslušala, kako so mi vsi prisotni zapeli, čeprav je bil moj rojstni dan šest mesecev stran. To je anekdota, ki mi bo zares vedno ostala v spominu in se ji bom vsakokrat iz srca nasmejala.
