Na velikem srečanju tekaških navdušencev v Parizu, ki je letos potekalo 7. aprila, je progo odteklo skoraj 54.000 tekačev, kar je rekord prireditve. Številni profesionalni in ljubiteljski tekači so se vsak s svojo zgodbo, motivacijo in telesno pripravljenostjo preizkusili v tem športnem izzivu. Za marsikoga je bil prihod na cilj osebna zmaga.
Sinova družba v vozičku
Med njimi je bil 35-letni Quentin, ki je med tekom pred seboj potiskal voziček, v njem pa je sedel njegov triletni sin Raphaël, ki ima Downov sindrom. V videu francoskega portala Lou je Quentin pojasnil, da je želel s to potezo “poudariti razliko” in “pokazati, da lahko delamo izjemne stvari”.
In res, očetu in sinu je uspel svojevrsten podvig, saj sta ciljno črto prečkala v manj kot štirih urah (potrebovala sta 3 ure in 48 minut), ob dejstvu, da je moral Quentin ves čas potiskati 30-kilogramsko “utež”, mali Raphaël pa se je ves ta čas uril v potrpežljivosti.
Maraton tekel prvič
“Na ravnem je šlo v redu, a takoj, ko je šla pot malo navzgor, mi je vzelo malo več energije,” je na cilju povedal nasmejani oče. Tudi zanj je bil to prvi maratonski podvig, na katerega se je pripravljal tri mesece. Skupaj je pretekel do 80 kilometrov na teden, le da ga sin med pripravami ni spremljal pogosto. “Pred kratkim je preveč deževalo, nisem želela, da bi Raphaël zbolel,” je mama Pauline, ki je izjemno ponosna na svojega moža in sina, povedala za Aleteio.
Mali Raphou, kot ga ljubkovalno kličejo njegovi starši, se je v vozičku zelo dobro spopadal z izzivom. Vmes je malo zadremal, pomagali pa so tudi številni prigrizki, v smehu pove mama, ki je še danes ganjena ob spominu na družinske člane in prijatelje, ki so za Quentina in Raphouja vseskozi navijali ob poti.
Prijatelji so Quentinu na množični prireditvi pomagali tudi tako, da so tekače pred njim opozarjali na otroški voziček. Če so se morda nekateri na začetku pritoževali, so takoj, ko so se obrnili in uzrli dvojico, naredili prostor zanju, se jima spodbudno nasmehnili in ju spustili mimo. Pauline pravi, da je bilo vzdušje zelo prijetno. Opogumljen z aplavzom in zavedajoč se dosežka je Raphou na cilju ponosno dvignil roke v zrak.
Oče in sin sta ob tem podvigu s pomočjo sorodnikov, prijateljev, sodelavcev in tudi neznancev zbirala donacije za Fundacijo Lejeune, ki je v Franciji vodilna fundacija na področju raziskav o genetskih nepravilnostih.
“Ob tolikšni podpori in sporočilih se počutimo nepremagljivo, vodi nas nadčloveška sila: vesel sem, da sem trenutke na maratonu izkoristil, da sem lahko poklepetal s prijatelji, in predvsem da nisem obupal,” je dejal Quentin. “Pomirjen sem, bal sem se, da bo ta izziv za Raphouja prevelik. Ko sva prečkala ciljno črto, je bil tudi on zelo vesel. Naslednji dan bi ga morali videti, kako je oblekel svojo tekmovalno majico in medaljo!” Quentin in njegov sin sta dokaz, da ljubezen lahko premaga vse ovire.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
