Marko Brodarič prihaja iz Bele krajine. Vzporedno s srednjo šolo je obiskoval konservatorij za glasbo Jurij Slatkonja v Novem mestu, kjer se je učil orgel, dirigiranja in kompozicije. Izobraževanje je nato nadaljeval na fakulteti za elektrotehniko, kjer je diplomiral in magistriral, trenutno pa obiskuje doktorski študij.
Z bratom vodita cerkveni Mladinski pevski zbor svetega Nikolaja Metlika, ki poleg rednega sodelovanja pri svetih mašah letno pripravlja koncerte in snemanja, veliko pa se družijo tudi izven vaj. Vodi tudi Godbo na pihala Semič, ki je zelo mlada skupina, redno sodelujejo pri občinskih dogodkih in pripravljajo lastne koncerte.
Študij elektrotehnike in glasba. Od kod želja po ukvarjanju s tako različnima disciplinama?
Moj oče je bil organist in ko sva bila s starejšim bratom majhna, sva velikokrat sedela poleg in poslušala, ko je vadil za nedeljske maše, malo sva tudi sama pritiskala. Postopoma naju je začel učiti, potem pa so naju vpisali v glasbeno šolo na klavir. Že od otroštva sem obkrožen z glasbo. Vse je bilo precej naravno, glasba je bila vedno del družine.
Ker sem bil na konservatoriju, sem razmišljal, da bi šel naprej študirat na akademijo, ampak sem se odločil, da bom dal na prvo mesto elektrotehniko, ker mi je bilo od nekdaj zabavno razstavljati in gledati stare računalnike. Vpisal sem se in res me je začelo zelo zanimati. Tudi po predavanjih sem doma kaj preizkušal in se sam želel čim več naučiti. Tako sem začel nekako vzporedno aktivno razvijati obe področji.
Sta si ti dve področji tudi kaj podobni? Ju lahko kako povezujete ali je to čisto ločeno?
Znanje s področja elektrotehnike mi zelo pomaga, kadar kaj snemamo ali moramo poskrbeti za ozvočenje. Tehnična podlaga mi pomaga pri razumevanju same glasbe. Na primer kot organist se zaradi tega bolj zavedam, da so orgle pozimi zaradi hladnejšega zraka nižje uglašene, in to upoštevam. Pri snemanju glasbe mi pomaga, ker znam posnetke potem obdelati, razumem, kakšni efekti gredo lahko zraven.
Omenili ste, da vas glasba spremlja že od majhnega. Je vsa družina glasbeno usmerjena?
V družini smo štirje bratje in vsi smo se ali se še vedno ukvarjamo z glasbo. S starejšim sva skupaj hodila v glasbeno šolo in na konservatorij. Veliko sodelujeva. Velika prednost je, če imaš ob sebi nekoga, ki razmišlja podobno kot ti in se nanj lahko vedno zaneseš. Prav zaradi glasbe sva zares močno povezana.
Tudi mlajša dva brata pojeta v zboru, sta zelo dobra pevca, eden igra kitaro, drugi trobento. Vsi štirje smo zelo povezani in se radi družimo in skupaj kaj zapojemo. Kot sem omenil, oče je organist, mama pa igra harmoniko. Lahko si predstavljate, kako izgleda kak večer, ko je vsa družina na kupu in vsak v roke vzame svoj inštrument. Malo zaigramo in se ob tem zelo zabavamo. 😊
Kako glasba vpliva na vaše življenje in kakšno vlogo ima v vašem vsakdanu?
Glasba me kot glasbenika ves čas spremlja. Ves čas razmišljam o glasbi, velikokrat se kar tako usedem za klavir ali orgle. Ker je v meni tudi nekaj skladatelja, velikokrat improviziram, in če dobim kako dobro idejo, jo tudi zapišem.
Ko programiram ali se ukvarjam z elektrotehniko, si za ozadje vedno nastavim glasbo. Predvsem pa me glasba vedno razveseli, kadar je za menoj naporen dan ali teden. Se pa zgodi tudi obratno – če se dolgo časa ukvarjam z glasbo, mi zelo ustreza preklopiti na nekaj tehničnega.
Vodite mladinski pevski zbor. Kako glede na to, da ste tudi sami mladi, ločujete čas, ko ste družba, in čas, ko je treba trdo delati in imeti avtoriteto?
Na srečo glede tega nimamo velikih težav. Ko se vaja začne, se nekako razume, da sva z bratom glavna in da je to čas za delo. Avtoriteta se nekako kar vzpostavi, ne da bi moral pretirano delati na tem, tako da lahko res pohvalim pevce, saj so zares zreli.
Ko pa je vaje konec, se povsem normalno pogovarjamo, se zabavamo, dobimo se na kakem nogometu, organiziramo druženja … Prav ta druženja, ko se dobimo po maši ali vaji doma pri katerem od pevcev in se zabavamo, imam zares v lepem spominu.
Kako je prišlo do tega, da ste tako mlad prevzeli vodenje orkestra?
Po nekaj letih obstoja zbora sva začela z bratom razmišljati, da bi lahko za kako posebno slovesnost sestavila orkester. Tako sva počasi začela zbirati mlade inštrumentaliste. Zbralo se jih je toliko, da smo lahko sestavili manjši orkester, ki je spremljal zbor na birmi in na binkoštno nedeljo.
Ena od sodelujočih v orkestru, ki je članica godbe, mi je takrat dejala, da v godbi iščejo novega dirigenta. Tako sem se odločil, da se bom preizkusil še v tej vlogi, in tako sem sedaj že drugo leto njihov dirigent.
Tudi v godbi je veliko mladih, tako da se tam res dobro počutim. Tudi vodstvo je mlado in vse to vpliva, da se nam želi priključiti vedno več mladih glasbenikov.
Verjetno je to tudi dobra motivacija za vse mlade s tistih koncev, ki obiskujejo glasbeno šolo?
Res je. Če te vpišejo starši, sam pa nimaš neke motivacije ali vizije, je lahko obiskovanje glasbene šole zelo naporno. Prav zato se pri orkestru zelo trudimo, da mlade navdušimo in jim, če se nam priključijo, takoj damo neko zadolžitev. Lahko je to samo naloga, da pred vsako vajo ostalim razdelijo svinčnike. Vendar jim damo s tem občutek, da so nam pomembni in smo veseli, da so z nami.
Zanje si vzamemo tudi veliko časa, da jim vse razložimo, jih uvedemo. Tako se oni bolje počutijo, pa tudi orkester je s tem veliko bolj učinkovit in tudi rezultati se hitreje poznajo.
Gotovo je pomembno, da mladi glasbeniki razumejo tudi pomen odgovornosti in sodelovanja. Jih tega zavestno učite?
Glede tega sta zbor in orkester nekoliko različna. Pri obeh skupinah je seveda pomembno, da med seboj sodelujemo, vendar pa se to pri orkestru še hitreje pozna.
Če želiš kot pevec sodelovati v zboru, je dovolj, da imaš posluh. Seveda je prav, da si na vajah prisoten, da spremljaš. Kot instrumentalist pa se ne moreš kar tako priključiti orkestru, kjer dobiš v roke na primer klarinet in začneš igrati.
Godba je razdeljena na sekcije in vsaka sekcija ima svojega vodjo, torej že bolj izkušenega glasbenika, ki je odgovoren za svoje člane in jih usmerja, z njimi vadi.
Pri obeh skupinah pa je pomembno, da se člani počutijo odgovorne za to, kaj prinašajo k skupini, v katero so vključeni. Pomembno je, da prihajajo na vaje, da poznajo skladbe in note. Predvsem pa je pomembno, da vse to delajo, ker jim je to lepo in dragoceno.
Kateri je najbolj nepozaben koncert, ki ste ga doživeli kot zborovodja oziroma dirigent?
Eden najbolj nepozabnih je bil božični koncert z zborom in orkestrom leta 2022. Uspelo nam je, da smo mladi Belokranjci sestavili zbor in orkester. Z bratom sva sestavila priredbe, ki so bile napisane prav za to zasedbo, ki smo jo imeli.
Krasno je uspelo in zanimanje je bilo tako veliko, da smo koncert ponovili. Na ta koncert sem zares ponosen, saj smo ga ustvarili “iz nule”. Zelo ponosen sem tudi na dejstvo, da sva vse to naredila skupaj z bratom, torej od ideje do aranžmajev, vaj … Tudi vezni tekst, plakate, koncertne liste in vse, kar sodi zraven, so pripravili naši člani.
Videlo se je, da vsem, ki smo sodelovali, to res ogromno pomeni, zato je bil rezultat zares nepozaben in dober koncert.
