Ljudje smo zelo storilnostno naravnani. Preprosto nismo zadovoljni sami s seboj, če stalno nekaj ne delamo, če si ne dajemo opravka s tem ali onim delom, opravilom, nalogo. Pogosto se celo vrednotimo na podlagi tega, koliko dela smo opravili. Ali naš občutek lastne vrednosti temelji na količini opravil, ki smo jih tisti dan uspeli obkljukati?
Zdi se, kot da živimo v družbi, kjer je fraza “strašno sem zaposlen” ali “trenutno imam pravo norišnico” za nas postala konstanta. Po eni strani žal plod časa, v katerem živimo – kot se zdi – vedno hitreje. Ali pa je po drugi strani naša zaposlenost morda neke vrste statusni simbol, na katerem gradimo občutek pomembnosti in tudi drugim dajemo vedeti, da nekaj veljamo, če smo nenehno zaposleni do skrajnosti?
Hitro imamo občutek, da je počitek nekaj, kar si moramo trdo zaslužiti, prigarati, da gre za neke vrste zapravljanje časa (in denarja) ali luksuz, ki je rezerviran samo za tiste, ki si ga lahko privoščijo.
A sestra Mary Grace nas v spodnjem videu opominja, da nas Bog ni ustvaril z namenom, da bi stalno nekaj delali, ampak da bi preprosto bili in se v polnosti zavedali Njegove ljubezni do nas.
Če pogledamo v Sveto pismo, je Bog šest dni ustvarjal svet, sedmi dan pa je počival. Tega seveda ne gre jemati dobesedno, pomembno pa je zavedanje, da si je celo Bog po določenem času dela vzel čas za počitek.
Nadalje, ko je Jezus prišel na obisk k Mariji in Marti, si je Marta dala veliko opravka s postrežbo, Marija pa se je usedla in prisluhnila Jezusu. Kako pomenljivo, da ji Jezus ni očital nedela, pač pa je njeno izbiro celo poimenoval “boljši del, ki ji ne bo odvzet”…
Kaj sploh pomeni počitek?
Najbrž dandanes mnogi pojmujemo kot počitek to, da se usedemo (ali uležemo) in v nedogled drsimo s prsti po telefonu v pregledovanju sto in enega socialnega omrežja. Ali pa da v stresu oddrvimo na dopust, kjer si sleherni dan napolnimo z aktivnostmi. Sestra Mary Grace opozarja, da je pravi počitek nekaj čisto drugega.
To je čas brez vseh naprav in zaslonov, čas, ko ne mislimo na seznam opravil. To je čas, ko preprosto ne delamo nič in pustimo, da se soočimo sami s seboj. Gre za čas, ko smo sami, v tišini, ko preprosto smo in dovolimo, da naš pravi jaz začuti, kje se nahaja. Šele v taki tišini lahko zaslišimo Božji glas in začutimo Njegovo ljubezen.
Bogu ni treba dokazovati, da smo vredni njegove ljubezni
Božja ljubezen do nas je brezpogojna. On ne potrebuje seznama opravil, ki smo jih ta dan odkljukali, da bi nas imel rad ali da bi pridobili na vrednosti v Njegovih očeh. On nas ne ocenjuje na podlagi naših dosežkov, nazivov in zaslug. Ustvaril nas je, da preprosto smo in ljubi nas zato, ker preprosto smo. Vsak od nas pa potrebuje zavedanje, da smo dobri, vredni in ljubljeni.
Šele ko zares počivamo, se lahko zasidramo v Bogu
Sestra Mary Grace pravi celo, da nas je Bog ustvaril za počitek. Take vrste počitek nas popelje v globine našega srca, kjer najdemo sami sebe in Boga. Tak počitek nas neizmerno osveži in napolni. Podarja nam duhovno izkušnjo, da smo dobri in dovolj, ne zato, ker smo to in to storili ali opravili, pač pa zato, ker smo Božji otroci in ker nas je Bog poklical v življenje.
Najlepše pri tem je, da je tak počitek zastonj in da nam je vedno na voljo. Drži, na začetku si je težko vzeti recimo 15, 20 ali 30 minut na dan in “nič početi”. A to lahko postane tudi naše zatočišče v hektičnem vsakdanjiku. Namesto da drvimo od enega dopusta do drugega ali od enega vikenda do drugega in komaj zdržimo ves tempo vmes, si lahko – ali bi celo morali – vzamemo čisto vsak dan nek določen čas zase, čas za počitek, duhovni in mentalni, ki nas bo osvežil, napolnil in povezal z Bogom, našim Stvarnikom.
