Za mnoge je tek več kot zgolj telesna vadba. Če tečete na prostem, lahko vaš vsakdanji korak postane kontemplativno opravilo. Če ste na tekaški stezi, lahko vaša dejavnost postane meditacija v gibanju.
Toda ne glede na to, ali ste v zaprtem prostoru ali na prostem, lahko tek postane priložnost, da najdete sebe, se poglobite v svoj značaj in svojo vero. Seveda sta za naše duhovno življenje osrednjega pomena molitev in obisk svete maše, morda pa ni presenetljivo, da tudi tek ponuja zanimiv način za premišljevanje in osebno rast.
Katoliška vera pogosto poudarja vztrajnost in premagovanje izzivov. Sv. Pavel nas v pismu Filipljanom spominja: “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč” (Flp 4,13). Tek uteleša tega duha.
Ko premagujemo utrujenost, se naše telo in vztrajnost krepita, kar odraža rast naše odločenosti. Vsak dokončan tek, pa naj gre za kratko pot ali podvig na dolge proge, postane pričevanje o naši odločnosti – in opomnik na neomajno Božjo moč, ki nas pri tem podpira.
Tek kot odrekanje samemu sebi
Kot se je Jezus 40 dni in noči postil v puščavi, se tudi tekač na nek način odreka samemu sebi. Odrečemo se udobju in presegamo meje svojega telesa. Ta disciplina odraža zasnovo upravljanja – skrb za telo, ki je tempelj Svetega Duha (1 Kor 6,19). Ko skrbimo za dobro telesno počutje, izkazujemo hvaležnost za Božji dar življenja.
Poleg tega tek spodbuja osredinjenost in zbranost. Ko najdemo svoj ritem, ponavljajoče se misli zbledijo. Nazadnje vstopimo v stanje zavestne navzočnosti, ki jo lahko izkoristimo, ko začutimo potrebo po meditaciji in molitvi. Umiritev uma, ki jo odkrijemo pri teku, nam odpre nove razsežnosti razumevanja lepot stvarstva: sončnega vzhoda med jutranjim tekom ali spreminjajočih se barv listja, ko tečemo jeseni. Tek nam daje priložnost, da smo navzoči v trenutku – ta praksa pa je v središču katoliških naukov o pozornosti in hvaležnosti.
Tek kot dejanje ljubezni
Poleg tega je skrb za telesno zdravje dejanje ljubezni do lastne družine. Na to razsežnost telesne dejavnosti pogosto žal pozabimo ali pa jo preprosto zavržemo. Vendar je res, da si s telesno dejavnostjo povečamo možnosti za dolgo in zdravo življenje, kar nam omogoča, da preživimo več dragocenega časa s svojimi bližnjimi tukaj na Zemlji. To je v skladu s katoliško vrednoto skrbi za družino in krepitve medsebojnih vezi. Vsak tek postane naložba v prihodnost, polno skupnih izkušenj in dragocenih spominov.
Na koncu tek postane metafora za naše duhovno potovanje. Srečujemo se z ovirami, praznujemo zmage in z vsakim korakom postajamo močnejši. To je način, da se povežemo z Božjim stvarstvom, razvijamo notranjo moč in cenimo dar življenja, ki ga delimo s svojimi družinami.
Ko si boste naslednjič zavezovali tekaške copate, ne pozabite: ne gre zgolj za tek. Odpravljate se na duhovno potovanje zase in za svoje bližnje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
