Ste že kdaj morali prevzeti vlogo mirovnega posrednika? Ni lahko spraviti skupaj sprtih strani in doseči tak ali drugačen sporazum. Celo “ohlajanje razgretih glav” utegne biti zahtevno. Pa vendar vsi vemo, da razkol naredi škodo kjerkoli – v naših družinah, skupnostih ali Cerkvi. Zato Jezus blagruje tiste, ki delajo za mir, in jih imenuje Božje sinove.
A kako lahko začnemo celiti razkole, ki nas obdajajo? Namesto da bi priskrbeli niz navodil, se je pogosto bolje zgledovati po nekom, ki je že skrbel za mir, in se učiti od njega.
Vsi poznamo sodobne osebe, kot so papež Janez Pavel II., mati Terezija in Martin Luther King mlajši. Lahko pa najdemo tudi osupljiv zgled človeka v Novi zavezi, ki je s svojim prizadevanjem pomagal rešiti prvo Cerkev pred razpadom, ko se je ravno začela širiti.
“Sin tolažbe”
Temu prinašalcu miru je bilo ime Barnaba. Bil je zaupen sopotnik apostola Pavla. Prvič ga srečamo v četrtem poglavju Apostolskih del:
Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno. Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi. Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval. Tudi Jožef, levit, po rodu s Cipra, ki so ga apostoli klicali Barnaba (to v prevodu pomeni “Sin tolažbe”), je prodal svojo njivo in prinesel denar ter ga položil k nogam apostolov (Apd 4,32–37).
Zakaj je Luka, pisec Knjige apostolskih del, izpostavil levita Jožefa, “po rodu s Cipra”, izmed vseh vernikov, ki so darovali svojo lastnino (prim. Apd 4,36–37)? Ta mož je gotovo izstopal zaradi vzora in sposobnosti, da je spodbujal druge člane skupnosti. Apostoli so mu celo dali vzdevek “Barnaba”, kar pomeni “Sin tolažbe”. Torej že vemo nekaj pomembnega o njem: dobro je vplival na skupnost in drugim učencem pomagal v novem življenju v Kristusu.
Barnaba prevzame pobudo
Barnaba naslednjič srečamo v devetem poglavju Apostolskih del, po pretresljivem Pavlovem spreobrnjenju. Pavel je nekaj časa ostal z učenci v Damasku, a ker se je bal za življenje, je odpotoval v Jeruzalem, da bi se tam pridružil učencem (prim. Apd 9,23–24). Toda v jeruzalemski skupnosti so se ga še vedno bali (prim. Apd 9,26). Niso povsem verjeli njegovi zgodbi o spreobrnjenju. Kaj, če je Pavel načrtoval, da jih bo prijel? Barnaba pa je sklenil zadeve vzeti v svoje roke in se sestati z novim učencem:
Tedaj se je zanj zavzel Barnaba in ga predstavil apostolom. Povedal jim je, kako je Savel med potjo videl Gospoda, ki mu je govoril, in kako je v Damasku brez strahu nastopal v Jezusovem imenu. Poslej se je [Pavel] z njimi družil v Jeruzalemu in pogumno govoril v Gospodovem imenu (Apd 9,27–28).
Barnaba je prepoznal brezizhoden položaj med Pavlom in člani jeruzalemske skupnosti. A namesto da bi dovolil, da bi se težave nadaljevale, je zaupal v Boga in poskušal razrešiti zadeve. Spoštoval je njegov položaj v družbi, zato je zmogel pomiriti učence v Jeruzalemu, da se je Pavel resnično spreobrnil. In tako je apostol lahko zaživel med njimi in oznanjal veselo blagovest (prim. Apd 9,28).
Ta zgodba nam razkriva dve lastnosti, ki sta Barnabu pomagali pomiriti nesoglasje med Pavlom in jeruzalemsko skupnostjo. Prvič, bil je pogumen. Ni omahoval in je tvegal v veri, tudi ko ni vedel, kako se bo vse skupaj razpletlo. Drugič, ni hotel biti nedejaven opazovalec, temveč je prevzel pobudo in poiskal Pavla.
Avtorica prispevka je Patricia Mitchell.
Celoten članek je bil najprej objavljen v reviji Beseda med nami (3/2024).
