Duhovnik Božidar Raič je bil v 19. stoletju eden od najbolj znanih slovenskih narodnih buditeljev in eden od pobudnikov taborskega gibanja
Raič se je rodil februarja 1827 v kmečki družini v naselju Žvab pri Ormožu. Njegovo pravo ime je bilo Matija Reich, v Božidarja Raiča se je preimenoval, ko je bil dijak v varaždinski gimnaziji (Božidar je slovenski prevod izvirno grškega imena Matija oziroma Matej, Raič pa nekakšno nerodno poslovanjanje izvirno nemškega priimka Reich).
Sanje o enotnem slovanskem jeziku
V mladih letih je bil Raič – tako kot njegov prleški rojak Stanko Vraz (njegovo pravo ime je bilo Jakob Fras ali Jakob Frass in je imel verjetno nemške prednike) navdušen nad ilirskim gibanjem in je celo sanjaril o zlitju vseh slovanskih jezikov v enega.
Raič, ki je bil leta 1850 v Gradcu posvečen za duhovnika, je v letih 1851–1853 sam skušal oblikovati skupni slovanski jezik na podlagi cerkvene slovanščine. Sestavil je celo črkopis in pisal besedila v tem jeziku. Sanjarije o skupnem slovanskem jeziku je Raič, ki je bil med letoma 1853 in 1860 profesor slovenščine na mariborski gimnaziji, pozneje opustil, ne pa tudi jezikoslovnega dela.
Preberite še:
To je film, ki ga Slovenci nismo smeli videti
V slovenski knjižni jezik so bile po njegovi zaslugi sprejete številne besede, kot so vzhod (prej izhod), varuh (prej varh), onkraj (prej unkraj), tuj (prej ptuj), kmalu (prej kmalo), gnezdo (prej gnjezdo), deroč (prej dereč), blagega (prej blazega) …
Narodni buditelj
Raič je bil tudi eden od najbolj znanih in gorečih narodnih buditeljev, prav zaradi zahtev po slovenskem učnem jeziku je izgubil službo učitelja. A ni odnehal. V 60. letih 19. stoletja, ko je bil kaplan in župnik pri Sveti Barbari v Halozah, je leta 1864 najprej sodeloval pri ustanovitvi ptujske čitalnice, leta 1865 pa je dal pobudo za ustanovitev čitalnice v Ljutomeru.
Leta 1867 je Raič organiziral tako imenovano veliko bésedo v Bučkovcih pri Mali Nedelji v spomin preroditelju Antonu Kremplu. Velika beseda je bila kulturna prireditev, ki je že imela političen podton. Malonedeljska beseda, na kateri je imel Raič tudi svoj govor, je bila nekakšna predhodnica taborov.
Preberite še:
Pozabljeni mož, ki je napovedal slovensko prihodnost
Zedinjena Slovenija in “odcepitev” slovenske Štajerske
Raič je bil velik zagovornik ideje Zedinjene Slovenije, to je združitev vsega slovenskega narodnega ozemlja, razdeljenega na več dežel, v eno politično enoto v okviru habsburške monarhije.
Tako je javno vneto zagovarjal ločitev slovenskega dela Štajerske od nemškega dela in priključitev slovenskega dela h Kranjski. Raič se je tudi zavzemal, da bi kranjska prestolnica Ljubljana postala politično središče vseh Slovencev. Bil je tudi prvi med slovenskimi narodnimi buditelji, ki je navezoval tesne stike s prekmurskimi Slovenci in jih vključeval v slovensko narodno gibanje.
Preberite še:
Še neslišane zgodbe o najslavnejšem slovenskem misijonarju
Slovenski narod in taborsko gibanje
Sodeloval je tudi pri ustanovitvi časopisa Slovenski narod, ki je začel aprila 1868 izhajati v Mariboru. Ta časopis je združeval tako imenovane mladoslovence. Raič je bil tudi eden od pobudnikov taborskega gibanja na Slovenskem, ki se je zgledovalo po češkem taborskem gibanju.
Sodeloval je pri oblikovanju vseslovenskega taborskega programa in kot poglavitno zahtevo gibanja uveljavil zahtevo po Zedinjeni Sloveniji. Prvotni program gibanja, ki ga je pripravil Matija Prelog, je namreč vseboval le lokalne štajerskoslovenske politične zahteve.
Izjemen govornik
Raič, ki je bil po postavi pravi orjak in je slovel kot odličen, če ne celo najboljši govornik med Slovenci, je imel tudi govor na prvem taboru v Ljutomeru 9. avgusta 1868, na katerem se je zbralo okoli sedem tisoč ljudi. Sodeloval je tudi na drugih taborih, ki so jih do prepovedi leta 1871 prirejali na Štajerskem, Primorskem, Koroškem in Kranjskem.
Pozneje je Raič spet želel prirejati tabore, a so njegovi načrti (tabor v Dobravi pri Zavrču leta 1875 in tabor na Ptuju leta 1881) padli v vodo, ker je oblast ta tabora prepovedala.
Preberite še:
Prvi globalni kapitalist, ki je postal junak revnih
Raičeve kulturno-politične prireditve
Bolj je bil uspešen pri prirejanju proslav v spomin na mrtve slovenske kulturnike in narodne buditelje. Tako je leta 1880 organiziral proslavi v spomin na jezikoslovca Jerneja Kopitarja in ilirca Stanka Vraza, leta 1881 pa v spomin na narodnega buditelja in pesnika Štefana Modrinjaka in jezikoslovca Frana Miklošiča.
Na vseh prireditvah je Raič nastopil kot govornik, kar je šlo zlasti v nos štajerskim in kranjskim Nemcem. Glasilo kranjskih Nemcev Laibacher Wochenblatt je Raiča tako opisalo kot “klerikalnega agitatorja” in “protinemškega hujskača”.
Raič je bil leta 1884 izvoljen za poslanca ptujskega okoliša v državnem zboru na Dunaju, prav tako je postal deželni poslanec v Gradcu. A Raič ni bil dolgo poslanec, saj je junija 1886 umrl, star 58 let.
Glavni vir članka: spletna stran Slovenska biografija
Preberite še:
Slovenski državi nazdravljali s srbsko penino
Preberite še:
Smučarski podvigi papeža Janeza Pavla II.
