Aleteia

Zgodba o Kristini: “Če je umrl zanje, je tudi zame”

WOMAN PRAYING
PIXABAY
Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. (Fil 4,6–7)
Deli

Kristina je vedno iskala resnico

V javnosti je pogosto kritizirala kristjane. Po njenem mnenju so bili zlobni norci, ki se požvižgajo na človekove pravice in želijo predrugačiti družbeni ustroj. Kot ateistka je bila prepričana, da Bog, če bi obstajal, ne bi dopustil trpljenja otrok in človeške zlobe. Prizadevala si je, da bi kristjane čim bolj očrnila in jim preprečila širjenje utopičnih izmišljotin, s katerimi so po njenem mnenju ljudem polnili glave.

Mlada iskalka si je prizadevala uloviti srečo. Predstavljala si je, da bi moral biti vsak dan nekaj posebnega in zabavnega, zato je zlorabljala alkohol in droge ter se svobodno predajala ljubezenskim avanturam. Četudi bi umrla, bi po njenem mnenju bila zgolj pokopana in nič več kot to.

Po odgovore v cerkev

Spoznala je dekle, s katero sta postali najboljši prijateljici. Bila je kristjanka, ki pa je prepričani ateistki vero predstavila na drugačen način kot zgolj skupek dolžnosti. Kristina se je spraševala, ali ni prijateljičin odnos do Boga že nekoliko bogokleten. Ko je namreč nekega dne slekla jakno, je pod njo nosila majico z napisom Jezus, moj kolega. Kljub pomislekom je bil to znak, da ima prijateljica Kristusa rada. O svojih pogledih sta dekleti strastno razpravljali.

V tem času je Kristina srečala čudovitega fanta in po nekaj mesecih z njim je zanosila. Ko ji je medicinska sestra na ultrazvoku pokazala sliko zarodka in ji razložila, da je to njen otrok, je podvomila v svoja prepričanja. “Kako je mogoče, da bo ta pika postala živa? To je nekaj, kar me presega,” je razmišljala nosečnica in se spraševala, ali imajo kristjani vendarle prav.

Prijateljica, ki je vedela za njene notranje boje, jo je povabila, naj gre z njo v cerkev, saj drugače ne bo nikoli izvedela, čemu se upira. “Tam so odgovori,” ji je zagotavljala. Predlagala ji je, naj svetišče obiskuje vsaj en mesec. Kristina je sprejela njen izziv. Dopovedovala si je, da bo tako lahko slišala kaj novega ali pa bo v tišini in bo razmišljala.

Bog nas ljubi kljub naši nevrednosti

Ob obisku bogoslužja je Kristino pretresla vsebina slavilne pesmi, ki jo je lahko poleg petja prebirala na zaslonu. Prej ateistka, zaverovana v znanost, je na svet pogledala z drugega zornega kota, saj se je besedilo glasilo: “Luna in zvezde oznanjajo, kdo si.” Vse vesolje je torej ustvarjeno; skupaj z njo in otrokom pod njenim srcem.

Še posebej se jo je dotaknila pesem, ki je govorila o tem, da nas Bog ljubi kljub naši nevrednosti. Težko je verjela, da bi Jezus lahko odrešil njo, žensko, ki je nenačrtovano zanosila. Mogoče ljudi z drobnimi napakami … Vendar je pesem trdila nasprotno: milost je dar, ki ga prejmeš zastonj.

Po tej pesmi je Kristina v svoje življenje sprejela Kristusa. Držala se je za trebuh in ga spraševala: “Si prepričan, da me hočeš odrešiti?” Spomnila se je, kako ga je v javnosti klevetala in se iz njega norčevala, sedaj pa je spoznala, da nič drugačna od ljudi, ki so molili. “Če je umrl zanje, je tudi zame,” si je dopovedovala.

Danes se še vedno bori za vero v to, da je Jezus res umrl prav zanjo. Kljub temu želi ljudem pomagati, da bi se mu približali vsaj za en korak ali bi si zastavili temeljna vprašanja. Razume namreč, kakšni občutki spremljajo tiste, ki vztrajno iščejo Resnico.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 3/2018. Avtorica Marija Krebelj je posvečena sestra v skupnosti Emanuel.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.