Še kako pomembno je, da je hrana za dušo prava. Pri njej velja enako kot pri telesuZdrava prehrana. Besedna zveza, ki je v današnji družbi sveta in ima celo svoje častilce. Nič ni hujšega, če kakšnemu od njih omeniš McDonald’s. Še gobavec se je v Jezusovem času počutil bolj sprejetega in pri tem se moramo spomniti, da so živeli zunaj mesta in ob srečanju z zdravimi vpili: “Nečist, nečist.”
Tudi na splošno je prav sramotno, če omeniš, da si jedel v McDonald’su. “Kaj? Zakaj nisi kar lastnoročno uničil polovice sveta!?” V resnici ne vem, kaj je posebnega na “mekiču”, kakor mu “ljubkovalno” rečemo pri nas. Vsi vemo, da je hrana tam tako zanič, da bi bilo bolje, če bi jo kar takoj vrgli v smeti, namesto da v ta proces vključimo tudi naš želodec.
Verjetno ste tudi vi videli filmčke, iz kakšne mase so narejeni mcnuggetsi, ali pa koliko časa zdrži krompirček, ne da bi spremenil obliko. Prijetno ogabno. Če bi imel želodec usta, bi verjetno preklinjal vsakič, ko bi jedli v “mekiču” (razen če je vaš želodec vzgojen v krščanskem duhu). In vendar marsikoga (tudi mene) to ne ustavi, da se ne bi včasih ustavil tam in naročil doublecheesa.
Preberite še:
Nov klic na pomoč iz Venezuele: “Zelo je ponižujoče. Borimo se za to, da pridemo do hrane”
Preberite še:
Na pomoč! Kako preprečiti tolaženje s hrano?
Hrana postane del nas
Ampak kaj je v resnici problem McDonald’sa? Človekovo prehranjevanje poteka tako, da hrana, ki jo zaužijemo, postane del našega telesa. Naš prebavni trakt jo razgradi, iz nje pobere tisto, kar našo telo potrebuje, ter vse to pošlje po celem telesu.
Po zapletenih kemičnih procesih postane del našega telesa. Zato ste verjetno že slišali rek: “Si to, kar ješ.” Če ješ zdravo hrano, potem si zdrav. Če ješ smeti, potem tvoje telo postaja … no, bom lepo napisal … smetišče.
Medtem ko naše telo potrebuje hrano, mora verjetno tudi naša duša od nečesa preživeti. Potrebuje “hrano”. In še kako pomembno je, da je ta hrana prava. Pri njej velja enako kot pri telesu. Če uživa zdravo hrano, potem bo zdrava. Če uživamo smeti, potem bo smetišče. Kaj torej dati na naš “dušni meni”?
Preberite še:
Stiske najstniških mamic. So tudi za vas črne ovce?
Preberite še:
Fit mami je srečna mami. Pa je res?
Neskončno dolgi seznam
Seznam je neskončno dolg. Od molitve, Svetega pisma, spovedi itd. Na vrhu seznama pa je … evharistija oz. sveta maša – obhajilo. Če želimo svoji duši najboljšo hrano, potem je to to. Le da se pri evharistiji prejšnji proces rahlo spremeni. Če se pri telesnem prehranjevanju to, kar jemo, spreminja v naše telo, je pri evharistiji ravno obratno.
Mi se začnemo spreminjati v to, kar jemo. Ker jemo Jezusovo telo, se spreminjamo v Jezusovo telo. Ker jemo Ljubezen, postajamo Ljubezen. Ker uživamo Boga, postajamo Božji. Pri evharistiji še bolj velja, da si to, kar ješ.
“Če si lačen, nimaš življenja v sebi”
Zato Jezus v 6. poglavju Janezovega evangelija lahko reče: “Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.”
Zato ni fore, če hodiš k maši, ker moraš. Hodi, ker potrebuješ. Ker lačen si ful drugačen. Če si lačen, nimaš življenja v sebi. Si mrtev. Zato ti nekaj predlagam. Naslednjič, ko bo tvoj želodec začel kruliti, se spomni, da ti kruli tudi po duši in ji priskrbi najboljšo hrano.
Članek je bil objavljen v reviji Najst, september-oktober 2017.
Preberite še:
Oče mora biti tudi zoprn, ker pri otrocih ne zbira všečkov
Preberite še:
To je samostan, v katerem je deloval sloviti slovenski pridigar
Preberite še:
Astronavt slovenskih korenin: Od tam zgoraj je svet videti nepopisno lep
