Aleteia

Najboljša popotnica za življenje, ki jo lahko damo otroku

CHILDREN PLAYING
Deli
Komentar

Resnične zmage v našem življenju

Ko opazujem današnje otroke in mlade, lahko opazim, kako močno jih potrejo različni neuspehi in polomije. No, pa ne gre samo za mlade – se mi zdi, da svet danes v splošnem ne prenese poraza ali padca, ki bi lahko pomenil naš neuspeh. Dovolj je samo popolno. Pa je to res možno na tem našem svetu? Ali niso naše noge tolikokrat preveč krhke? Ali niso naša srca preveč ranljiva?

Seveda, če pa je človek, vrhunec Božjega na Zemlji, imenovan kot prav dober, ki bo odličen z odliko šele, ko pride nazaj, k Očetu, k Prvemu. K Bogu. Toda človeška krhkost te naše mlade in otroke večkrat vodi tudi do te mere, da celo obupajo nad kakšno stvarjo, krožkom, učno snovjo, odnosom. Sprašujem se, kakšno povratno informacijo tem otrokom in mladim damo odrasli v teh trenutkih.

Vsak poraz je priložnost za rast

Verjetno se je treba postaviti nazaj, v zgodovino problematike. Dandanes precej uživamo obdobje liberalnega postkapitalizma, kjer je vse dovoljeno, hkrati pa lahko marsikatero stvar, dejavnost, celo odnos, ki mi ne uspeva, preprosto zavržem oziroma zamenjam. Če torej nekaj ne uspe, to opustim in se lotim česa drugega. Tako kot lahko vedno znova zavračam in zavračam različne potrošne reči … Toda ali je pri sprejemanju poraza ali stiski zaradi neuspeha res na prvem mestu odločitev, da odneham? Menim, da ne.

Otroka moramo opolnomočiti tudi v tem, ko ga naučimo pogledati, kaj se je z določenim neuspehom naučil, in če je sprejel kakšno pomembno odločitev za prihodnje delovanje. Pomembno je tudi, da znamo pozitivno ovrednotiti neko otrokovo delo, ki tako je samo po sebi. Povsem nekoristne, celo škodljive so namreč izjave, kako je neka stvar opravljena izvrstno, čeprav sami pri sebi vemo, da to ni res.

Otroku tako dajemo neko lažno upanje, ki pa bo toliko bolj razpadlo ob prvem večjem neuspehu. In nje podrtija je velika (Lk 6,49) – lahko rečemo skupaj z Jezusom. Otrok pa bo nazadoval še bolj. Zato je pomembno, na kakšnih temeljih učimo “graditi” že najmlajše. Z gradnjo dobesedno mislim vse, česar se otrok loti – od igranja, učenja, odnosov, čustvovanja, do življenja na sploh … In kar je morda še pomembnejše – kakšen sopotnik in spremljevalec sem otroku ali mlademu človeku. Ali naredim stvari namesto njega ali dopustim, da sam raziskuje in odkriva svoje sposobnosti in danosti?

PARENTING
Didesign021 - Shutterstock

Kar si začel, tudi dokončaj

Zagotovo je prva stvar, na katero naj bomo pozorni odrasli, da otroku, ki nekaj začne, pomagamo, da to tudi konča. Na sredini ustavljati se zaradi neuspehov ni dobro. Pomagamo mu, da se lahko uči in nauči na lastnih napakah in padcih. Lahko skupaj s svetim apostolom Pavlom premišljujemo njegovo maksimo ob koncu zemeljskega življenja: “Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravice, ki mi ga bo oni dan dal Gospod, pravični sodnik; pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.” (2 Tim 4,6-7)

Ne primerjaj se

Druga “skušnjava”, ki to lahko tudi dejansko je, je ta, da se otroci in mladi nenehno primerjamo samo z drugimi. Pri tem pa pozabljajo, kdo oni so. Kako enkratni in čudoviti so. Zato je naloga odraslih tudi ta, da v njih prepoznavamo talente, ki jih imajo, ne pa tistih, ki jih nimajo. Opolnomočiti moramo tiste stvari, ki jih otrok skriva v sebi in jih lahko izpopolnjuje in razvija. Tako ne bo gledal le na drugega, ampak na to, koliko je napredoval v tekmi s samim seboj.

Že zgoraj omenjeni apostol bi rekel: “Tega ne pravim, ker bi mi česa manjkalo, saj sem se navadil, da sem zadovoljen v vsakršnem položaju. Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. A kljub temu je bilo lepo, da ste postali soudeleženi v moji stiski.” (Flp 4,11-14)

MOTHER AND DAUGHTER
Shutterstock

Ob tebi sem in te spremljam

Zdi se mi pomembno, da omenim tudi sprotno spremljanje otrokovega napredka. Da mu znamo sproti povedati, kaj je dobro, kje napreduje, kje pa se lahko še izboljša in naredi korak naprej. S tem otroka ne zatrem v kali, ko je najtežje, omogočim pa mu, da se lahko naprej razvija in izboljšuje. Takšna povratna informacija je zares dragocena za otroka, zato je pomembno, kako mu jo dam.

Seveda je v družini tudi pomembno, da se oče in mati uskladita o teh povratnih informacijah, da ni nepotrebnih razhajanj, ki bo otroka bolj begale, kot pa mu omogočale, da lahko osebnostno raste.

Dobri odnosi so naše resnične zmage

Verjetno pa bomo otroku največ dali, če mu bomo omogočili, da prave in resnične zmage v življenju ne izvirajo iz prvih mest in medalj, ampak so to zmage naših odnosov. Zaradi teh zmag smo v življenju boljši. Če bomo mladim znali pokazati in dokazati tudi s svojim zgledom, da v življenju štejejo vztrajnost, doslednost in natančnost, medsebojna pomoč, poštenost, zvestoba, ljubeče sočutje, nepreračunljiva dobrota … mu bomo dali najboljšo popotnico za življenje.

 

Prispevek je bil najprej objavljen na spletni strani Družine

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Martin Zlobko
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več