Aleteia

“Ljudje se v partnerskem odnosu obnašajo potrošniško: skupaj bova, dokler bo lepo”

MARINKA MIHAEL CERNETIC
OSEBNI ARHIV
Deli

Pri poroki je vendarle treba obljubiti "v sreči in nesreči", "v bolezni in zdravju", "vse dni svojega življenja", poudarja psiholog Mihael Černetič

Čuječnost ni ravno pojem, o katerem bi govorili vsak dan. Mihael Černetič mu je posvetil svoj doktorat in številne ure preučevanja ter prakse. Je doktor psiholoških znanosti, integrativni psihoterapevt in docent za področje psihoterapevtske znanosti. Z ženo Marinko izvajata tudi delavnice in predavanja s področja čuječnosti. Svoje znanje s pridom vnašata tudi v vsakdanje življenje svoje družine, saj imata štiri sinove.

Kaj pomeni pojem čuječnost in zakaj vam je blizu?
Po definiciji je čuječnost sprejemajoče zavedanje svojega doživljanja v sedanjem trenutku. Se pravi, da se zavedam tega, kar doživljam tukaj in zdaj. Stvari, ki jih doživljam v sebi in zunaj sebe, sprejemam take, kot so, in jih vidim take, kot so.

Čuječnost razumem zelo široko, čeprav je v znanstveno preučevanje prišla predvsem prek budizma in zato marsikdo zmotno povezuje čuječnost z nečim budističnim. Vendar to ni. Čuječnost je neke vrste Božji dar, ki je dan človeku zato, da lažje živimo.

Lahko temu “po domače” rečemo kar stik z realnostjo in sprejemanje te realnosti?
Da, lahko.

Danes marsikdaj živimo v nekakšnih mehurčkih zunaj resničnega sveta – na primer ob televiziji ali socialnih omrežjih. Menite, da se ljudje danes oddaljujejo od realnosti in jih s tem želite pripeljati nazaj?
Realnost v vsakem primeru je. Pa če jo mi opazimo ali ne in če mi živimo v skladu z njo ali ne. Realnost pač je, taka kot je, in vsi modri ljudje v vseh časih so vedno govorili, da bolj kot smo v stiku z resničnostjo, boljše je za nas in druge ljudi.

Je pa res, da je realnost pogosto težko sprejeti, zato raje živimo v neki fantaziji, ob televiziji, v raznih medijih, kjer pač klikamo tisto, kar nam je všeč. Ampak s tem se ljudje vse bolj oddaljujejo od sebe, od tega, kar se v resnici dogaja v njih samih, v njihovih partnerskih odnosih, v njihovih družinah.

In bolj kot se od tega oddaljijo, bolj se lahko začnejo kopičiti težave, ki so s tem povezane.

Pogosto je naša težava predvsem ta, da ne znamo sprejeti resničnosti, v kateri se nahajamo, ker je (pre)težka. Kako jo sprejeti?
Osnovnega doživljanja ni tako težko sprejeti. Bolj gre za to, da ta pozornost vedno znova uhaja. V čuječnosti je zato zelo pomembno, da jo vedno znova, ko se zavem, da mi je pozornost ušla, skušam privesti nazaj. V sedanji trenutek. V to dogajanje, katerega del sem.

Ko pa se zavemo svojih težav, je težko biti čuječen. Pravimo, da resnica boli. Zato je dobro, da čuječnost združujemo tudi z drugimi oblikami pomoči. Na primer s psihoterapijo.

Če je čuječnost dovolj utrjena, potem lažje ostajamo z resničnostjo tako, kot je. Potem je to, da smo čuječi, pravzaprav zdravilno, pa čeprav na primer nismo zadovoljni z okoliščinami, z odnosi.

URŠKA MAKOVEC | ALETEIA

Kaj konkretno pomeni biti čuječ v družini, v zakonu, v odnosu?
Začne se že pri majhnih stvareh, da si recimo večkrat čez dan si vzamem trenutek, da pogledam ženo v oči. Da jo skušam začutiti. Da se je čuječe dotaknem. Ne samo tako brez čutenja in zgolj iz navade. Če to naredim, potem je odnos med nama bistveno bolj živ. Šele to je tisto, kar hrani odnos. Ne nekaj, kar delamo avtomatično in pri tem mislimo na neke tretje stvari.

V družini pa to čisto konkretno pomeni, da ko pridejo otroci iz šole in imajo običajno veliko povedati, da jih poslušam s polno pozornostjo. Ni treba tri ure. Že nekaj trenutkov poslušanja s polno pozornostjo, z očesnim stikom, je dovolj. To da otroku občutek, da je slišan, da je prišel domov v neko okolje, kjer se lahko sprosti, kjer je varen, slišan, dragocen.

Čuječnost se kaže tudi v tem, da ko imamo družinski čas, damo telefone stran, jih izklopimo in se ne odzivamo. Pogosto ima tisti, ki kliče, prednost pred tistim, ki sedi pred mano. Kar pa ni prav. Telefon bo zabeležil klic in ga bomo lahko poklicali nazaj. Problematično je tudi stalno preverjanja stanja na socialnih omrežjih. Če smo skupaj, bodimo skupaj.

Glede na vaše izkušnje, kateri so največji izzivi današnjega starševstva?
Ustrezno odgovoriti na otrokove čustvene potrebe. Danes starši (vsaj večina) nimajo težav s tem, da ne bi mogli zadovoljiti otrokovih telesnih potreb. Veliko staršev pa ima težave s tem, kako zadovoljiti psihične potrebe otrok.

Naša prioriteta bi morala biti, da damo otrokom dovolj pozornosti, da jim prisluhnemo, da smo v stiku z njimi vsak dan. To je velik izziv.

MIHAEL MARINKA CERNETIC
OSEBNI ARHIV
Mihael in Marinka Černetič imata štiri sinove.

Kaj pa v partnerskem odnosu? Zakaj menite, da je toliko ločitev, nezadovoljstva v zakonih?
Kar precej manjka zavezanosti oziroma predanosti. Ljudje trpijo v partnerskih odnosih zaradi premalo predanosti, ki je ena od treh komponent ljubezni.

Že to, da je tako malo porok, kaže na pomanjkanje predanosti. Kaže pa tudi na deficit zmožnosti, da bi se zavezali. Iz tega izhaja veliko težav in stisk. Pri poroki je vendarle treba obljubiti “v sreči in nesreči”, “v bolezni in zdravju”, “vse dni svojega življenja”.

Prav tako ni neke stalnosti, ni občutka varnosti. Ljudje začnejo partnerski odnos in se razidejo, ko pridejo težave. Pogosto se v partnerskem odnosu obnašajo potrošniško v smislu: skupaj bova, dokler bo lepo.

Drugi problem pa je premalo pozornosti, premalo resničnega stika, povezanosti. Tukaj lahko čuječnost ogromno naredi. Ker biti čuječen pomeni biti v globokem stiku s samim seboj. Bolj kot sem v globokem stiku s samim seboj, bolj sem lahko tudi v pristnem stiku z drugim človekom. In obratno.

Če sem jaz res v stiku s svojo ženo, če res čutim, kaj ona doživlja, potem bom še bolj začutil potrebo po tem, da ji pomagam, da se borim zanjo. Ne bom rekel: zdaj pa ni več lepo, zdaj bom pa šel.

Prej ste naredili razliko med željo in zmožnostjo biti zavezan. Nismo zmožni, želimo si pa?
Ena od temeljnih človeških potreb je potreba po trdnem, varnem intimnem odnosu. Biti ljubljen in ljubiti. A marsikdo nima sreče, da bi bil v življenju tega deležen. To je posledica različnih dejavnikov, med katerimi je tudi pomanjkanje zmožnosti.

Tukaj mi na misel pridejo težave moškosti. Opažam veliko moških, kakšne težave imajo s tem.

Čeprav se lahko na zunaj zdijo urejeni in uglajeni, čeprav so uspešni, so v sebi neodločeni. Sprašujejo se: kaj je tisto, kar želim, kdo sem, kakšen sem.

Veliko nezrelosti opažam pri moških. Ne trdim, da je to njihova krivda, je pa njihova odgovornost, da ko so enkrat odrasli, skušajo stvari vzeti v svoje roke in si skušajo pomagati, se razviti. Tukaj spet vstopi psihoterapija in tudi čuječnost.

Zakaj pa je sploh prišlo do tega fenomena – pomanjkanja moškosti?
Kot psihologa me zanimajo predvsem psihološki faktorji. Vidim da ima feminizem tukaj dvojno vlogo.

Prvi val feminizma je naredil veliko dobrega s tem, ko je ženskam pomagal, da se opolnomočijo. Nekateri tokovi feminizma (ne vsi) so pa nekaj, kar ne vpliva dobro na moškost. Sploh teorija spola, ki briše razlike med spoloma. To je nekaj, kar je za moško identiteto lahko zelo nevarno.

Tudi sam sem imel težave, ko sem odraščal. V tem feminističnem ozračju sem se spraševal, kaj to pomeni, da sem moški. Ali to pomeni, da sem nasilnež ali potencialni nasilnež, da sem potencialni posiljevalec? To so namreč sporočila, ki se ustvarjajo z generalizacijo tega, kar so stranpoti moškosti. In to pri nekem mladostniku potem ustvarja dvome.

Pogrešal pa sem, da bi nekdo dal nek pozitiven zgled ali informacijo o tem, kaj moškost je. V zadnjem času vidim, da se na tem področju vendarle nekaj premika.

Na žalost je to bolj zamejeno na verske kroge in versko literaturo. Zunaj tega kroga pa je moškost predvsem definirana z uspešnostjo v družbi, s športom, z “uspešnostjo” pri ženskah. A vse to je precej parcialen pogled na moškost.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.