Generacijam športnih rekreativcev bi gotovo naredil krivico s tezo, da so znamenita asfaltna ‒ ali katera druga ‒ igrišča, ki jih ima praktično vsaka slovenska vas, in morda ne le enega, prazna. Ne, niso. Na njih se najde peščica najstnikov, ki mečejo žogo ob hip hop glasbenih ritmih, kakšen kolesarski obiskovalec, ki na klopci brska po telefonu, kak nadobuden parček ali dvojec, ki to še želi postati, oče in sin, ki preživljata skupni čas zunaj dnevne sobe …
Preberite še:
Izstop iz mehurčka: življenje z otrokom, ki ima Downov sindrom
Preberite še:
Sveta Trojica na polfinalu nogometnega pokala
Torej, igrišča ne samevajo. Vsaj nenehno ne. Ni pa na njih udeležbe, kakršno je mogoče v spomin priklicati izpred kakšnega poldrugega desetletja. Če si se želel kvalificirati v na primer košarkarsko trojko, si se moral krepko potruditi ali pa res dobro lobirati in si zagotoviti soigralce.
In še kasneje med igranjem je nad šestimi glavami, ki so bile hkrati na igrišču, visel Demoklejev meč zavedanja, da bodo lahko naslednje, na primer, pol urice le opazujoč presedele dogajanje, ker so v čakalnici za igranje že drugi.
Preberite še:
“Vsakokrat ko se vrnem v Slovenijo, je zame novo leto”
Preberite še:
Pred dobrim letom je razmišljal o koncu kariere, zdaj je osvojil Evropo
Preberite še:
Luka Dončić, najstniški fenomen, kot ga Slovenija še ni imela
Morda je v katerem kraju še vedno tako. Vsak pomladanski ali poletni večer pogosto tuhtam o tem, kaj mladostnik izgublja z izginjajočo kulturo igrišča. V mislih imam sodelovanje, pomoč, komunikacijo, pletenje odnosov v skupnosti in še kaj, kar prinaša udejstvovanje v skupnih igrah, ki imajo tudi nekatere svoje zakonitosti.
Torej, kaj mladostnika lahko nauči igrišče?
- Do starejših gojim spoštovanje, ne pa strahospoštovanja ali celo strahu.
- Ne zaničujem mlajših ali drugih, ki so kakorkoli v podrejenem položaju glede name, ampak jim pomagam.
- Ne grebem se za žogo, ki jo na primer med ogrevanjem mirno podajam tudi drugim.
- Če se na primer igrišči za dva športa prekrivata in na eno prileti žoga z drugega, je ne zalučam ali brcnem z vsem besom, ki ga premorem, ampak mirno vrnem nazaj in nadaljujem igro.
- Če koga kaj boli, se igra ustavi.
- Če kdo pade, mu podam roko in mu pomagam.
- Če menim, da mi je kdo storil krivico, to argumentirano predstavim na kulturen način s čim manj ali najbolje nič vzkipljivosti.
- Včasih kakšno nasprotno mnenje, čeprav se nagibam k svojemu prav, vseeno sprejmem in brez užaljenosti nadaljujem igro. Navsezadnje gre za prosti čas, ne finale olimpijskih iger.
- Igrišče v sodelovanju združuje osebe iz najrazličnejših družbenih slojev.
Kar nekaj vrednot torej, ki jih ponuja akademija igrišča. Soba z računalnikom in televizijo ter najstnikom na kavču pa vsekakor ne.
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
Preberite še:
5 stvari, ki se jih lahko naučite od Taylor Swift
