Bi se ženska res morala držati treh k-jev?Vesna Sodnik je žena in mama dveh otrok, ob tem pa tudi uspešna samostojna podjetnica. V svojem podjetju Beséda uči posameznike, kako bolj prepričljivo komunicirati, pomaga pa jim tudi, da se v svojem poklicnem in zasebnem življenju uspešneje spopadajo z vsakdanjimi izzivi.
Na svoji poklicni poti pa se seveda sooča z marsikaterim izzivom in prav o njih smo poklepetali z njo.
Nemci imajo rek, da naj se ženska drži treh k-jev: Kinder, Küche, Kirche (otroci, kuhinja, cerkev). Ali se strinjate s tem?
Kot vsi pregovori tudi ta odslikava duha časa, v katerem je nastal. Danes je življenje ženske zagotovo bolj kompleksno, kar je hkrati tudi naš največji izziv: kako v vse te tri elemente vkomponirati še sodobni svet, pri tem pa živeti umirjeno, harmonično in v skladu s svojimi vrednotami.
Rek je torej dobra podlaga, verjamem pa, da bi ga lahko dopolnili še s kakšnimi drugimi elementi.
Še s kakšnim k-jem morda, npr. kariero?
Ne nujno samo kariero, vsekakor pa z nekim poslanstvom, ki ga lahko živiš prek poslovnega življenja, morda prek dobrodelnega udejstvovanja, pa tudi uravnoteženega načina življenja.
Svet postaja vedno bolj zahteven, tako da je treba poiskati zdravo ravnovesje in pravo mero vsega. Zame je smisel vsega ohranjati svoj mir, poskrbeti zase in imeti življenjsko vizijo ter poslanstvo, ki ju udejanjamo.
Preberite še:
Ženska – pomoč moškemu?
Preberite še:
Rekli so ji, da zaradi raka ne bo več mogla imeti otrok. Zdaj jih ima pet
Kako ste naredili velikanski preskok in se odločili za samostojno podjetniško pot?
Skozi leta sem med delom na radiu začela opažati, da ljudje do mene pristopajo z vprašanjem, kako nastopiti, da bodo bolj prepričljivi in samozavestni. Te nasvete sem rada delila, ker sem videla rezultate: lepše so speljali nastop, bili so bolj gotovi vase, vzdušje je bilo bolj sproščeno. Nekega dne pa me je prešinilo: če svet to potrebuje, jaz pa to čutim kot svoje poslanstvo, zakaj ne bi tega spremenila v svoj poklic?
Začela sem razvijati koncept, kako bi postala trenerka komunikacijskih veščin. Za to je bilo potrebno ogromno dodatnega dela, izobraževanj, literature, tečajev. Vse sem morala postaviti sama, iz nič, saj študija za tovrsten poklic pri nas ni.
Ker je bila moja ljubezen do dela tako velika, sem temu nekaj let posvetila dobesedno tudi vse proste trenutke. Nikoli mi ni bilo žal časa in investicij, da sem to poslovno idejo prelevila v konkretno storitev in seveda tudi podjetje. Tako je nastala Beséda. Zakaj prav beseda? Besede imajo zame neverjetno moč – so utelešenje idej, misli, vrednot, sporočila, ki ga ljudje nosimo v sebi.
Na moji poti mi je zelo pomagala tudi široka socialna mreža: mož, družina, moževi in moji starši, prijatelji … Vsi so verjeli vame in me podpirali.
So bili kdaj tudi težki trenutki?
Seveda, a kot rada rečem: samostojna pot mi je dala predvsem izzive, kajti sem človek, ki ne verjame v probleme. Vsako situacijo lahko spremenimo v rast. Kot pravi angleški pregovor: “Sometimes you win, sometimes you learn,” (Včasih zmagaš, včasih se pa učiš; op. p.). Ni pa bilo lahko. Če ne bi imela moža in njegove podpore, ne bi šlo. V začetku je bila to tudi finančna podpora, kajti najprej sem dobesedno ustvarjala samo minus z vsemi investicijami, tečaji in izobraževanji.
Potem sta prišla dva otroka. Z dvema malčkoma in podjetjem, kjer sem se vsakodnevno borila za stranke in posel, sem bila v negotovosti iz meseca v mesec – ali bom imela dovolj denarja, da bo podjetje preživelo, da si bom lahko plačala prispevke …
Ampak jaz sem res iskreno verjela v svojo vizijo. Pogosto sem slišala dobronamerne nasvete: “Vesna, pojdi učit, dobrih učiteljev vedno primanjkuje.” “Vesna, zaposli se v založbi, to je varna služba, vsak mesec dobiš plačo in ob treh si doma.” Vse to sem slišala in razumela, ampak nikoli sprejela. V sebi sem čutila, da to preprosto ni moja pot.
Preberite še:
Bila je ujetnica časa, rak pa jo je naučil, kako reči ne
Bi lahko temu, da kot ženska prepoznaš svoje talente (poleg klica po družini) in jih uresničiš, rekli tudi iskrenost do sebe?
Zagotovo. Verjamem pa celo, da je pravzaprav greh, če ne izkoristimo talentov, ki so nam bili dani. To je pravi smisel, zakaj smo na tem svetu. Seveda pa to ni vedno lahko: včasih prevladajo pritiski in vplivi okolice, zato ljudje živijo na način, ki je sicer pravi, ni pa pravi zanje. Posledično ne uresničijo poslastva, zaradi katerega so na tem svetu. Verjetno je tudi zato veliko ljudi nesrečnih.
Je možno biti hkrati dobra mama in uspešna poslovna ženska?
Če je nesrečna žena in mama, je vedno nesrečen tudi njen mož in so nesrečni tudi otroci. Če se doma otroci naučijo, da ženska ne more živeti tega, kar si želi, se ta vzorec prenaša naprej. Tudi hčerka bo verjetno posvojila miselnost, da je treba delati tisto, kar si želijo drugi, in ne tistega, kar si v resnici želi sama. Mislim, da lahko mama, ki se uresničuje tudi po poslovni (ali profesionalni) poti, s tem otrokom ogromno da.
Osebno verjamem, da sem svojima otrokoma s tem, ko sem samostojna podjetnica, ogromno dala. Vzor odgovornosti, delavnosti, življenjske strasti, tudi to, da v življenju (kot v poslu) bližnjic ni. To so osnovna življenjska načela, ki lahko otrokom samo koristijo. Poleg tega pa seveda tudi finančno prispevam v našo družino, zaradi česar si morda lahko družina privošči tudi kaj, česar si sicer ne bi mogla, če mama ne bi delala.
Preberite še:
Biti mama v poslovnem svetu je pravzaprav prednost. Zakaj?
Imate kdaj tudi slabo vest, da niste ves čas “samo mama”?
Ljudje pogosto mislijo, da če živiš svoje poslanstvo, ne čutiš slabe vesti. Seveda jo, saj sem samo človek.
Četudi sta otroka stara že devet in sedem let in me potrebujeta manj, še vedno čutita mojo odsotnost. “Joj, mami, a ne prideš ti pome na nogomet? Pa sem mislil, da boš videla, kako dobro zabijem gol …” Seveda se počutim krivo. Saj sem mama in razumem, da to sinu veliko pomeni. A on hkrati že razume, da kakšen dan lahko prav zaradi mojega posla pridem domov prej kot druge mame in smo zato več skupaj.
Slaba vest je odličen pokazatelj, ki nas opozarja na to, katere stvari so pomembne. Če pogosto čutimo slabo vest, da smo premalo doma, je morda treba pogledati svoje življenje in svoje prioritete. Ali so stvari v ravnovesju? Morda moja družina res ne dobi dovolj mojega časa in pozornosti? Če je tako, spremeni, če je treba kaj spremeniti, postavi kaj na novo, pogovori se s kom … Zame je slaba vest problematična le v primeru, če nič ne ukrenemo. Potem nas začne razžirati, postane destruktivna in začne uničevati naše odnose.
Bi zase rekli, da ste uspešni? Kaj vam pomeni uspeh?
V različnih obdobjih v življenju mi je uspeh pomenil nekaj drugega. Pri 18 letih, da sem bila sprejeta na radio. Pri 25, da sem uspešno končala fakulteto. Potem so bili osebni uspehi: poroka, rojstvo dveh otrok. Nato posel. Danes se v življenju počutim uspešno takrat, ko imam občutek, da imam življenje približno v ravnovesju. Ravnovesje sicer ne obstaja, ker se stvari vedno gibajo in spreminjajo, tako kot v naravi.
Preberite še:
“To je tako, kot bi tvoje srce hodilo zunaj tvojega telesa”
Kako poteka vaš dan?
Vsakodnevno načrtujem svoje življenje, rada si vzamem čas za gibanje in zdravo prehrano. Zjutraj vstanem pred vsemi, odtelovadim, nato pripravim zdrav zajtrk za vso družino. Z možem spijeva kavo in se dogovoriva o približnem poteku dneva. Oba imava zelo dinamični službi. Moj dan se torej začne s tem, da najprej vzpostavim mir v sebi, nato začrtam aktivnosti, sledi pa še stik z družino. Zvečer se vsi spet zberemo, se povežemo ob skupnem obroku in si povemo, kako je šel naš dan.
So konci tedna družinski?
Konci tedna so za nas svetinja. Če se le da, takrat ne pospravljamo, saj to storimo sproti čez teden. V soboto zjutraj pogledamo skozi okno, vzamemo pohodne čevlje in nahrbtnike ter se odpravimo na izlet v naravo. Nedelje so rezervirane za obisk maše in družinsko kosilo pri mojih ali moževih starših.
Kaj vam pomeni urejenost?
Velikokrat slišim komentar, da je najbolj bistveno, da imaš dobro srce. Seveda, a v današnjem svetu, kjer je vse zelo vizualno in hitro, pogosto ljudi presojamo po prvem vtisu, zato je vredno poskrbeti, da bo čim boljši.
Nisem pristašinja lepotnih norm in šablon, bolj verjamem v to, da mora vsakdo najti svoj pristen izraz. Odnos do svojega telesa pa je tudi znak spoštovanja do samega sebe. Konec koncev je naše telo darilo, ki smo ga dobili. Opažam pa zanimivo dvojnost: ženske so dandanes bodisi pretirano osredotočene na svojo zunanjost ali pa imajo občutek, da je greh investirati svoj čas ali nekaj denarja v urejenost.
V komunikaciji velja, da kar s telesom navzven občutimo in pokažemo, vpliva tudi na našo notranjo naravnanost. Znanstveniki so s testi krvi dokazali, da ob določeni gestikulaciji, drži telesa, nasmehu na obrazu, narastejo vrednosti hormonov sreče v krvi. Obleka (in govorica telesa) torej zares naredi(ta) človeka.
Preberite še:
Ženska intuicija – zakaj jo imamo?
Preberite še:
Slovenke, ki so spreminjale svet
Preberite še:
“Moški in ženska sta drug drugemu kot češnja na vrhu torte”
