Sprejeti lastno ranljivost je ena od oblik poguma. Je prvi izmed korakov, ki jih moramo narediti, če želimo doseči umetnost ravnodušnosti, pri čemer ne gre za tisto ravnodušnost, ko nam ni mar, pač pa za ravnodušnost, ki je drža sprejemanja tega, kar nam prinese življenje. Ta drža je bistvena, če ne želimo izgubiti volje do življenja v trenutku, ko se vse zdi izgubljeno.
Spomnimo se potresa leta 2011 in poznejše jedrske katastrofe v Fukušimi.
Ob spoznanju, kako se tam soočajo z bolečino ob izgubi, kako se soočajo z izgubo tega, kar je do sedaj bilo njihovo življenje smo lahko upravičeno prevzeti.
Preberite še:
Kaj mora pasti z neba, da pokukamo iz svojega ega?
Leta 2016 sem imel priložnost biti na Japonskem na nekem mednarodnem kongresu v povezavi s psihologijo. Osebno sem si želel spoznati kulturo, ki sem jo že nekaj časa spremljal in preučeval vse njene družbene, kulturne in psihološke vidike. To je narod, bogat v vrednotah, ki je zgradil svojo identiteto v boju z nesrečami.
Kar sem videl na lastne oči, je bilo skladno s tistim, do česar sem prišel v svojih študijah. Narod, ki je ravnodušen, ki se zna dvigniti nad svoje probleme, ne da bi pri tem izgubil svoje dostojanstvo. Ne gre za to, da bi posebej poveličeval katero od kultur, temveč da se naučimo vse tisto, kar nam lahko z dobrimi zgledi ponudijo drugi. In nekaj tega dobrega zagotovo lahko najdemo v vsaki kulturi.
Preberite še:
Izstop iz mehurčka: življenje z otrokom, ki ima Downov sindrom
Posebno vodilo
V preteklem obdobju smo bili znova priče potresom in poplavam na japonskih tleh. Za kakšno manj ravnodušno kulturo bi dogajanje pomenilo, da je konec sveta. Saj Japonci doživljajo enako. In vendar, kako to, da se znajo tako dostojanstveno odzvati? Poglejmo dva konkretna vidika:
- Večina tistih, ki so preživeli katastrofalne cunamije in ki so lahko poskrbeli najprej zase, si je med seboj začela pomagati. Navdihovalo jih je vodilo ganbatte kudasai, kar pomeni ne bomo se vdali. Japonci razumejo, da je v trenutkih krize in velikih preizkušenj treba sprejeti okoliščine takšne, kakršne so, in po najboljših močeh pomagati tako sebi kot drugim.
- Drugi zanimivi vidik pa sta njihova umirjenost in potrpežljivost. Japonci vedo, da se vse zgodi ob svojem času. Nihče si ne opomore čez noč. Da se pozdravita um in srce, je potreben čas, včasih veliko časa. Ravno tako zahteva svoj čas, da se znova zgradi vas, mesto ali celo celotno deželo.
V kritičnih trenutkih in v preizkušnjah moramo torej biti potrpežljivi in preudarni. Ne smemo si dovoliti, da bi zaradi stiske izgubili stanovitnost in vztrajnost. Ni pomembno, kolikokrat nas v padec prisili življenje, nesreča, sama narava in katastrofe: pomembno je, da se nikoli ne predamo!
So kulture, ki nas tega učijo, in brez dvoma vsaka kultura najde pri sebi načine, da gre vedno le naprej ne glede na motnje, s katerimi postreže življenje.
Konec koncev smo vedno v rokah Božje previdnosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Maja Pintarič.
Preberite še:
Zdravnik, ki je dočakal 105 let, z nami deli 12 načel za dolgo življenje
Preberite še:
Kako so duhovniki ubranili slovenski narod
Preberite še:
“Veliko je bilo težkih trenutkov, ko človek ni vedel, kaj bi bilo boljše storiti”
