Ko sem zagledala Anielko, sem v sebi začutila mir in olajšanje. Pred tem sem se bala svoje reakcije. Da bi se mi, na primer, mrtev otrok gnusil. Hčerkica pa je bila videti, kot da sladko spi. Lepa je bila, pravi Ania …Anielka ni imela ledvic in mehurja. Njeni mami so povedali, da bo otrok slej ko prej umrl in da se zagotovo ne bo rodil živ. Predlagali so ji, da prekine nosečnost. Ania tega ni sprejela. Donosila je. Anielka se je rodila mrtva, Ania pa je še danes vesela, da jo je lahko objela in poljubila.
Kdaj ste izvedeli za bolezen vašega otroka? Kakšna je bila diagnoza?
Endokrinolog je povedal, da imam malo plodovnice in da je me potrebno zaradi tega stanja posebej pregledati. 12. marca 2018 so me sprejeli na oddelek, kjer so naredili amnioinfuzijo (dolitje plodovnice). Naslednji dan je bil najslabši scenarij potrjen: pomanjkanje plodovnice, zaradi česar se ne razvijejo ledvice in mehurja, prav tako pa tudi ne pljuča.
Katera je bila takrat vaša prva misel?
Kot bi me lopnili po glavi, nisem mogla verjeti. Vedela sem, da nikakor ne morem sprejeti splava, a sem Boga prosila, da hčerkica umre, saj tako ali tako nima možnosti za preživetje. Bala sem se poroda, hotela sem roditi čim prej, se izogibati vsem vprašanjem o spolu, roku, imenu … Takrat sem mislila, da ne bom zmogla, in si želela, da bi vse kar najhitreje minilo. Bila sem v 20. tednu nosečnosti.
Preberite še:
Zdravniki so napovedali, da bo deček umrl, a sveti Šarbel je imel drugačen načrt
Ste Boga spraševali, zakaj prav vi? Zakaj to trpljenje?
Mislim, da se tega nisem spraševala. Trpela sem, ker sem hrepenela po hčerki, in prav pri diagnozi so ugotovili, da je deklica … Bil je postni čas in v času nekega petkovega bogoslužja sem se začela spraševati, čemu vse to. Pomislila sem, da nas Bog ne preizkuša čez mero in da bi se morala veseliti, saj nam toliko zaupa, da je ta situacija doletela prav nas.
Kaj so rekli zdravniki? So vas podpirali?
Pogosto so povedali, da moja hčerka nima možnosti za preživetje in da ne moremo narediti nič, s čimer bi ji lahko pomagali. Povedali so tudi, da imam pravico, da nosečnost prekinem, da sem mlada, da je lahko naslednji otrok zdrav, saj imam že dva zdrava sinova. Podpora? Mislim, da temu ne morem tako reči.
So vam predlagali splav?
Beseda splav ni bila nikoli izrečena. Predlagali so mi, da prekinem nosečnost, kar je praktično isto, samo lepše zveni. Veliko zdravnikov, ki sem jih obiskovala, ni razumelo naše odločitve, da donosim.
Eden izmed njih je v 10 minutah desetkrat povedal, da hčerka ne bo preživela in ali se tega zavedam. Šele ko sem jasno povedala, da svoje hčerke ne bom ubila, je prenehal. Najbrž mu je bilo nekoliko neprijetno, ko je ugotovil, da tega otroka obravnavam kot zaželeno hčerko in ne kot plod.
Preberite še:
Star komaj dva meseca. “Najin sinek ni več dihal. Zaspal je …”
Donosila si. Je težko, ko namesto prvega otroškega krika v rokah držiš truplo novorojenčka?
Rok sem imela 25. marca. Rodila sem 24., ob 4.45. Hčerkica je bila že nekaj ur mrtva. Že prejšnji dan so preiskave pokazale, da je utrip njenega srca zelo šibek. Morda kdo meni, da se v takem primeru naredi carski rez, ampak je naraven porod iz številnih razlogov bolšji.
Morda se bo zdelo čudno, a ko sem končno zagledala Anielko, sem bila srečna, da jo lahko poljubim in objamem. Začutila sem olajšanje in mir. Pred tem sem se bala svoje reakcije. Da bi se mi, na primer, mrtev otrok gnusil. Hčerkica pa je bila videti, kot da sladko spi, čeprav se je opazilo, da je v mojem telesu trpela. Zame je bila tako ali tako najlepša.
Preberite še:
“Šla sem čez osebni pekel, ki je trajal petdeset dni”
Vama je z možem medicinsko osebje omogočilo slovo od hčerke?
Povedali so mi, da bomo imeli kaki dve uri, da se poslovimo. Nazadnje je to trajalo štiri ure. Obiskal nas je duhovnik, ki je naš prijatelj. Z njim smo skupaj molili. Z Anielko v naročju. Prišli sta tudi moja mami in teta. Uspelo nam je narediti nekaj fotografij in odtise stopalc, tako da imamo nekaj spominčkov.
O tem ste pisali na Facebooku in za vas je molilo veliko ljudi. Vam je to pomagalo?
Ko sem slišala diagnozo, sem pomislila, da temu ne bom kos. Mislila sem o sebi, o tem, kar čutim. Poskušala sem moliti, a nisem vedela, za kaj naj prosim. Bogu nisem znala reči: naj se zgodi, kakor Ti hočeš. Nisem mogla spati, ker sem ves čas jokala. Ljudi sem začela prositi za molitev. Spomnila sem se vse več ljudi, s katerimi sem lahko stopila v stik samo prek Facebooka. Takrat sem se odločila napisati prvo objavo. Sramovala sem se, se spraševala, če ima to smisel, a ko sem to naredila … Šele takrat sem lahko končno v miru zaspala.
Hitro se je izkazalo, da število oseb, ki za nas molijo, narašča. Naročali so svete maše, hodili na pobožnosti … Če se tega ne bi zavedala, gotovo ne bi zmogla. Takrat sem razumela, da ni kar tako, da naši otroci niso samo naši, ampak od Boga, in da se mi zanje odpiramo. Jasno mi je postalo, da to ni le lekcija za nas, ampak tudi za vse okrog nas, ki nas podpirajo. Morda se to sliši čudno, a sem začutila, da sem orodje v Božjih rokah.
Preberite še:
“V meni je praznina, ki je ni mogoče zapolniti, žalovanje, ki se ne konča”
Želeli ste, da bi Anielka čudežno ozdravela. Medtem pa – kakor ste mi povedali sami – je bil čudež že devet mesecev pod vašim srcem.
Vedno sem želela imeti otroke, a sem se bala, da bi rodila bolne, prizadete. Odkar sem mama, vem, da je materinska ljubezen tako močna, da lahko premaga vse. Daje motivacijo in nadčloveške moči. Na začetku me je zelo bolelo, da je hčerka, ki smo jo tako pričakovali, bolna, zahvaljujoč molitvi smo šli čez to in nagrada je bila, da sem jo lahko popestovala. Zahvaljujem se Bogu, da se je rodila mrtva, da nam ni bilo treba gledati, kako trpi in se bori za vsak vdih. Tega ne bi prenesla. In odgovor na vprašanje: Da, vsako življenje je čudež, tudi bolno.
Govorite o tem, kar vas je srečalo. Zame je to pričevanje. Kaj želite povedati ljudem, ki to berejo?
Želim si, da bi ljudje zaupali Bogu. On ve, kaj je za nas najboljše. Daje preizkušnje, ki so po človeško težke, a dela to za naše dobro. Seveda ne pravim, da mi je stoodstotno jasno, zakaj je bila Anielka bolna.
Težko mi je, ker je ne morem držati v rokah, je hraniti, objemati. Ne bom videla njenega nasmeha in njenih prvih korakov. Ampak čutim tak mir. Tolaži me, da je hčerka že v nebesih, da je tam srečna. Tudi to je zame motivacija, da bi vedno živela v stanju posvečujoče milosti in se z njo kdaj srečala.
Kaj bi povedala nosečnici, ki je izvedela, da je njen otrok na smrt bolan? Boji se, da ne bo zmogla, da ne more roditi otroka, ki bo mrtev …
Ne vem. To je težko in nobena beseda takrat ne potolaži. Povedala bi ji, naj si da čas, da sprejme to novico. Prosila bi jo, naj ne sprejema hitrih odločitev. Posebej takih, ki bi jih lahko pozneje obžalovala. Zdravniki pogosto pritiskajo, naj se nosečnost prekine, a nihče ne pove, da bo ženska s tem težko živela.
Prvi trenutki so najhujši, a je potem vredno pomisliti, da je to nazadnje naš otrok. Poleg tega diagnoze niso vedno točne. Že nekaj mojih znank je slišalo, da bodo rodile otroka z downovim sindromom ali brez želodca, pa so se otroci rodili zdravi. In nazadnje – če ti Bog daje tako preizkušnjo, ti bo dal moč, da bo šlo – treba mu je le zaupati.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.
Preberite še:
Želim si, da ne bi bila tako ljubosumna na nosečo prijateljico
Preberite še:
Kako nedolžne so v resnici kontracepcijske tablete?
Preberite še:
Rekli so ji, da zaradi raka ne bo več mogla imeti otrok. Zdaj jih ima pet
