Ali ste se kdaj spraševali, ali Bog dejansko obstaja?Torej, če ne upoštevate vseh cerkvenih zadev, obredov, skupnosti … kaj sploh je religija, kaj je vera? Povsem mogoče je imeti obliko “religije” brez Boga: ustanovite klub, delajte dobra dela za okolje ali širšo skupnost, določite pravila, zakramente in “popravke” (tj. pokoro), priznavajte izbrano avtoriteto in – glej! – že imate religijo.
Oglejte si zgodovino, oglejte si vse lažne bogove, ki so si jih izmislili, da bi vplivali ali mirili množice; zakaj je ta Bog, Jezus Kristus, resnični Bog? Kako smo lahko prepričani?
Preberite še:
Kako bi papež Frančišek navdušil ateista?
To so strašljiva vprašanja, posebej za ljudi, ki trdijo, da verujejo, globoko v sebi pa skrivajo številne dvome. Še bolj strašljiva so za tiste, ki vero prakticirajo le zato, ker to počnejo v družini ali v tamkajšnji kulturi. Toda ali je religija resnična, če verujete iz strahu, ali pa ker vas je preveč strah, da ne bi verovali?
Ali veste, komu se ta vprašanja ne zdijo prav nič strašljiva? Tistim, ki ne verujejo. To dobro vem, ker sem kakršnakoli vprašanja brez strahu postavljal tudi sam. Bil sem radoveden, ne pa prestrašen, niti pretirano resen.
Če Bog obstaja, zagotovo pridem v pekel
Pred nekaj leti pa so ta vprašanja postala resna in tudi malce strašljiva, ko sem razmišljal o tem, ali naj “zapravim denar” tako, da otroke pošljem v katoliško šolo. Gmotni pomisleki na stran, kaj bi storil – jaz, ki nisem veroval v nobenega boga, kaj šele krščanskega –, ko bi s takšnimi vprašanji k meni pristopili moji otroci? Naj bi jim lagal? Se jim izogibal? Ne. Kot precej značilen odpadli katoličan/ateist sem imel dovolj znanja o mehanizmih vere, dovolj, da sem vedel: če Bog obstaja, zagotovo pridem v pekel, toda še vedno nisem mogel lagati.
Nekaj sem moral spremeniti. O eni stvari sem bil prepričan. Boga nisem “ljubil”. Dvomil sem v njegov obstoj, ob tistih redkih priložnostih, ko sem ga priznaval, pa ga nisem ljubil. Toda zdaj sem moral biti prepričan o tem, ali Bog obstaja. Kajti nobenega smisla nima, da nenehno poudarjamo, kako ne ljubimo nečesa, kar ne obstaja.
Storil sem tisto, kar bi na mojem mestu storil vsak lopov, ki si želi dokazati, da Boga ni: šel sem k maši. Mašo sem začel obiskovati vsak dan, brez kakršnihkoli pričakovanj. Vsak dan sem rekel: “Živijo. Saj veš, da te ne ljubim, in to verjetno niti ni pomembno, ker najbrž sploh ne obstajaš, ampak tukaj sem. Amen.”
Ta moja nenavadna prizadevanja so trajala nekaj več kot osemdeset dni, nato pa se je nenadoma nekaj zgodilo.
Preberite še:
Ali lahko ateist pride v nebesa?
Preberite še:
“V kino pridejo kot ateisti in odidejo kot verniki. Govorim iz izkušnje”
Ko se te dotakne Bog
Le to lahko rečem: Bog se me je dotaknil. Pokleknil sem, da bi kot običajno zdrdral svoj govor: “Če obstajaš, te ne ljubim …” in nato bum! Vse se je spremenilo.
Za opis te izkušnje besede sploh ne zadoščajo. Občutil sem Navzočnost, ki je v celoti prevzela moje čute in izkusil sem: ljubezen, radost, mir – popolnost! – in občutek je bil tako močan, da sem bil prepričan, da bom izgubil zavest.
Po maši sem spotikajoč se odšel iz cerkve in nisem vedel, kaj naj storim. Fotograf sem; in svet se mi je zdel drugačen. Bog obstaja! Kot bi se iz črno-belega prestavil v življenje v barvah.
Ko to pišem, sedim v zadnjem delu avtobusa s skupino časnikarjev, ki se vračamo iz Madabe v Jordaniji – kraja, kjer je Saloma plesala za Heroda in kjer je bil obglavljen Janez Krstnik – in zdaj razumem, zakaj je pesek Bližnjega vzhoda tako bogato obarvan s krvjo tistih, ki so raje žrtvovali svoje življenje, kakor da bi zanikali obstoj Boga.
Ko enkrat doživite srečanje, ste za vedno spremenjeni: odločil sem se, da bom sledil Jezusu; poti nazaj ni; poti nazaj ni.
Preberite še:
Po 50 letih življenja brez Boga je menila, da ga ne potrebuje, nato se je zgodil velik zasuk
Če ne verjamete v Boga, ga poiščite
Torej, takole vam svetujem: če ne verjamete v Boga ali menite, da ne obstaja, ga poiščite. Za trenutek odložite svoje razumske pomisleke in ga resnično iščite. Ni treba, da to poveste svojim ateističnim prijateljem, toda sami sebi dolgujete, da začnete iskati, kajti če boste našli Kristusa, boste našli veselje. Preoblikoval vas bo na načine, ki si jih nikoli niste znali niti predstavljati.
Nato pa si boste vse to želeli povedati tudi prijateljem.
In če verujete v Boga, pa včasih malce dvomite, mu to povejte. Bodite vztrajni in ne skrbite. V življenju v veri vsakdo doživlja vzpone in padce in jaz sem padel čisto na dno. Toda v Jordaniji sem prejel zagotovilo: razodel se ti bo, ko ga boš resnično potreboval.
Tistega dne pri maši sem se nečesa naučil in to lahko potrdim tudi danes z zadnjega sedeža v avtobusu: Bog je resničen in v življenju zares ni nič bolj pomembnega, kot da se družimo z njim in mu služimo ne glede na to, kako slabo nam gre od rok.
Mimogrede: Živijo, Bog! Vem, da si tu, in ljubim te.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Doktor, v kaj pa vi verujete?”
Preberite še:
Po čem merite svojo vernost? Po tem, kolikokrat greste k maši?
Preberite še:
Star je 11 let, hodi na univerzo in želi dokazati, da Bog obstaja
