Ženska ženski ‒ mama, prijateljica, novinarka, blogerka, kolumnistka in pisateljica Damjana BakaričNekdanja televizijska novinarka, ki ji je težka, a hkrati osvobajajoča izkušnja popolnoma spremenila življenje. Prvi napad panike je Damjana Bakarič doživela leta 2009, kmalu po tem, ko je izgubila službo. Tesnoba je postala njena stalna spremljevalka, stvari pa so se začele obračati na bolje šele, ko se je s problemom soočila in se odločila za zdravljenje.
Tesnoba, anksioznost ali bojazen je med ljudmi veliko bolj razširjena, kot bi si morda mislili. Še vedno pa je marsikomu o tem težko spregovoriti. Tudi zato se je Damjana odločila, da svojo izkušnjo deli v knjigi z naslovom Na tesnobi. Sčasoma je tako postala tudi predavateljica ter svetovalka pri izgorelosti in tesnobi, letos poleti pa je izdala še drugo knjigo z naslovom Na boljše.
Je zagovornica počasnega življenja in aktivna promotorka dobrega življenja in duševnega zdravja. Njene navdihujoče vsebine in ideje za boljše življenje lahko spremljate na njenem blogu Berem, snema pa tudi vloge, ki jih lahko spremljate na njenem kanalu na YouTubu.
Preberite še:
“Živim v nepredstavljivem udobju, čeprav marsičesa nimam”
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Ne ukvarjam se več z ideali. Te predstave te lahko pahnejo v blaznost; blaznost je zame tekanje od opravila do opravila, ne da bi vedel, kdo si in kaj čutiš, kam greš. Ne čutiš smisla.
Blazno dober začetek je dneva je tak, ki ga začnem s stvarmi, ki jih rada počnem. To je skoraj vsak dan. Sama se odločim za to. Začnem s hvaležnostjo, telovadbo. In to mi spremeni voljo, kakršnakoli že je, za nekaj stopenj višje – nemudoma. In to je to. Toliko je stvari, za katere smo lahko hvaležni in zagotavljam: to je pot do dobrega počutja. Le da mi jemljemo vse, kar imamo, za samoumevno. Ko izgubimo, šele začnemo ceniti. Bistvo: biti tukaj in zdaj. “Samo” to.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Bravo! Uspelo ti je! Borka! Samo naprej! Juhu, komaj čakam, kaj vse bo danes, zdaj, v tem trenutku. In potem malo postanem v njem, ga opazujem.
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Ker se imam rada, se cenim in spoštujem. Ker se potem dobro počutim.
Preberite še:
“Ob dogodkih, ko ti ljudje želijo slabo, si mislim, da ima palica vselej dva konca”
Preberite še:
“Problemi so veliko lažji, če jih lahko kam odložiš in imaš za premagovanje oporo”
4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Materinstvo ni zmeraj najlepša vloga. Daaaleč od tega, daleč. Precejkrat je težka, vedno si na preizkušnji kot mama, imaš v rokah veliko odgovornost in že zato je marsikdo v resnici ne zmore. Vse to se še okrepi, če človek vzgaja otroka sam, če nista ob tem prisotna oba starša. Ali še huje; če imata toksičen odnos. Ne desetkrat, stokrat.
Najlepše pa je takrat, ko vidiš na otroku, da si nekaj storil dobro. Ko spoznaš, da so se nekatere stvari, čas, energija, obrestovale, in je tvoj otrok zaradi tega zadovoljen otrok, pa ne govorim zadovoljen zato, ker je dobil nove superge ali telefon, temveč zadovoljen zaradi odnosa, ki ga ima s staršem in sam s seboj, z drugimi, s svetom. Zadovoljstvo, ki izvira iz tega, da vse znotraj otroka teče dobro, brez večjih obtičalosti.
5. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite bližnjim in tistim stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Zdaj, ko sem s pomočjo adrenalnega zloma končno spregledala, kaj je farsa in kaj je čista izguba časa, s tem nimam večjih težav. Od časa do časa se še zgodi, a si tega ne dovolim. Prekinem. Najpomembnejše stvari najprej in potem čudežno ugotoviš, da se da. Je težko, o, ja. Ravno te stvari, ki jih omenjate, so najpomembnejše. Zatorej vse ostalo pride in mora priti na drugo mesto.
Tudi služenje denarja, ki ga navadno postavljamo na prvo mesto, kar je seveda povsem zgrešeno in zanesljiva vstopnica za nezadovoljno življenje, slabe odnose in seveda bolezni, slej ko prej. Pehamo se za naslovi, statusi, kot bi vse življenje bežali pred najpomembnejšim; ljudmi, s katerimi se imamo radi. Človek je bogat, če ima ob sebi nekoga, ki ga ima rad, ga zna imeti rad. In seveda, če je ljubljen. Vse to imaš lahko, če imaš rad sebe.
Preberite še:
Petra Stopar: Govorjenje o pomanjkanju časa za bližnje je samo priročen izgovor
Preberite še:
Zgodilo se je nenadoma, “bolelo me je, kot bi me nekdo razsekal na tisoč delov”
6. Ste avtorica knjige Na tesnobi. S tesnobo ste se začeli spopadati pred skoraj desetimi leti. Kako danes gledate na to preizkušnjo, ki gotovo ni bila lahka, in kaj ste se iz nje naučili?
To je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo. Zlomi, čustveni, psihični, fizični niso le nekaj groznega, dokončnega, iz česar ne moremo več ven – tako smo se jih naučili dojemati, ker nas družba tako uči. In kako šele stigmatiziramo kot družba. Koliko bolečine si nanosimo s tem. In s tem se naša moč še zmanjša, še bolj smo lutke, s katerimi vsakdo lahko počne, kar hoče.
A ti zlomi so v resnici pomembni mejniki, kjer imamo na voljo, da svoje življenje bistveno izboljšamo. Lahko smo alkimisti. In iz največjega zloma morda lahko naredimo nekaj najboljšega, kar lahko. Seveda traja, da se postavimo na noge, a ko se, lahko začnemo z alkimističnimi procesi. Počasi, s sočutjem, ljubeznijo do sebe.
Vmes moramo sami sebi postati najboljši starši. Ne, ni lahko, nihče ni rekel, da je. V bistvu je precejkrat prav neznosno težko. Včasih se človek ne zmore pobrati. A če ostaja vsaj minimalna možnost, da se, jo je vredno zgrabiti in delati. Življenje je kratko, sestavljeno iz padcev in vzponov, iz svetlobe in teme, iz vseh nians.
Preberite še:
Pot v izgorelost: perfekcionizem, pretirana ustrežljivost, nezmožnost reči ne
7. Govoriti o paničnem napadu ali tesnobi je, ne glede na vse, danes še vedno ena izmed tabu tem. Zakaj je po vaše tako in zakaj je po drugi strani tako pomembno, da tisti, ki imajo težave, o tem spregovorijo?
Se vam zdi, da je to še zmeraj tabu? Sama imam zdaj lepši pogled na te stvari, ker imam veliko stikov in odnosov z ljudmi, ki to poznajo. Me pa kdaj povsem šokira odziv kakšnega človeka, ko zasliši besedi paničen napad, in ga začutim, kako mu telo v strahu zavibrira. To je edino, kar sem zaznala. Ali pa slišim in vidim tiste, ki se zgražajo, a danes vem, zakaj se nekdo zgraža. In vem, da je tam še dolga pot.
Pomembno je spregovoriti, ker boš spoznal, da je več ljudi na tem svetu, ki poznajo tesnobo, anksiozne motnje, hud stres, izgorelost, kot pa tistih, ki tega niso zaznali v sebi nikdar v življenju. To so znaki čustvenih stisk, obtičalosti, kjer telo opozarja, da s seboj ne delamo prav. Da je naš odnos do nas samih jalov, slab, neljubeč, nesočuten.
Ko “prideš ven”, se sprostiš, strah se zmanjša, posledično se zniža intenzivnost tesnobe, lažje dihaš, gledaš ljudem v oči, hitreje prideš do sebe in imaš možnosti, da se vzljubiš, ker s tem, ko spregovoriš, odpreš ta vrata. Ko prideš ven na povsem drugem koncu, ker si pač vztrajal, si v povsem drugem svetu. Do sebe, do drugih. Ja, uganili ste – v veliko boljšem. Bogatejšem, navdihujočem – dobesedno.
A treba je premagati strah. Za njim so zmeraj največja bogastva. Posledica: družba, ki je odprta, ki je tolerantnejša, bolj sproščena, bolj zdrava. Rada bi živela v družbi, kjer lahko odprto govorim o vsem. Zaprtost družbe, grožnja obsojanj drugih so za ljudi najhujše prekletstvo, vse to pa poraja nove in nove stiske. Zakaj? Pa saj nam tega sploh ni treba. Bolj smo si podobni, kot mislimo. Ljudje imamo zelo podobne čustvene stiske in obtičalosti.
Preberite še:
18 kratkih in jasnih nasvetov proti izgorelosti za mame
Preberite še:
“Moje otroštvo je bilo daleč od ideala, a sem zanj neizmerno hvaležna”
8. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Odvisno. Hvaležnost zjutraj. Včasih telovadba. Knjiga zmeraj. Narava in sprehod zmeraj. Meditacija, čuječnost. Dobra debata z ljudmi, ki jih imam rada. Ter dober ples sredi dobrega lokala z znanimi in neznanimi ljudmi. S spremembo, čisto majhno, ki jo naredim v dnevu, polnem rutine, mi da zagon za še večje spremembe.
S pogledom in nasmeškom znancu in neznancu. Z zrenjem v jutro ali v sonce, ki zahaja. Z izletom, potovanjem. Z opazovanjem ptic na nebu. Milijon stvari je. S tem, da se uležem sredi travnika in opazujem vse okoli sebe, poslušam. Le čas si moramo vzeti za to, da jim dovolimo, da nas napolnijo.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Kaj vse imam in kako srečna sem lahko, ker imam toliko.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
Lahko s svojo nežnostjo, milostjo, močjo, samozavestjo spremeniš sebe, ljudi, svet. Ali pa vzljubiš sebe. Na žalost je ženska v družbi še vedno premalo “vredna”. Manj plačana za isto delo, ne sme imeti gub, mora se sramovati, ker se stara, moj Bog, kakšne neumnosti. Ženske imamo moč, in ko se je enkrat zares začnemo zavedati, nas nihče ne more več ustaviti. Na žalost pa tako tudi težje najdemo svojega moškega. A to je dolga tema – za prihodnjič.
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in je vse, kar potrebujemo, nekaj spodbudnih misli, a ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
Preberite še:
“Žalostno je, če šef ne razume, da morajo starši ob primerni uri domov k družini”
Preberite še:
Diagnoza rak le tri mesece po porodu: “Bolezen je prinesla več dobrega kot slabega”
Preberite še:
Dekle, ki se zaveda, da ima moč spreminjati stvari na bolje
