“Duhovne vaje” za moške, kot jih ne poznateTa zabavna zgodba se je zgodila septembra. Tedaj so se trije prijatelji, stari od 30 do 40 let, odpravili na motokrosistično dirko v Italijo spodbujat Tima Gajserja.
Do Imole, mesta v bližini Bologne, je dobrih 400 kilometrov. Trojica se je na približno peturno pot odpravila že v soboto zjutraj. Imola velja za kraj spominov in žalosti, saj se je tam pred skoraj četrt stoletja smrtno ponesrečil dirkač formule 1 Ayrton Senna.
Preberite še:
Še pred kratkim je bil odpisan, zdaj ga kujejo v zvezde
Na kvalifikacijah je šlo slovenskemu asu dobro, imel je navijaški veter v jadra. Zanj so v prešernem vzdušju z navijaškimi majicami in slovenskimi zastavami poskrbeli tudi Boštjan, ki nam je prigodo zaupal, Aleš in Dušan.
Ker sedežni red na tribunah ni določen, so vedeli, da bo naslednji dan na “pravi” dirki veljal princip o čim hitrejšem prihodu in tem hitrejšem mletju. Sledilo je logično spoznanje, da kaj veliko časa za nedeljsko mašo ne bo. Zato so se s pomočjo priljubljenega spletnega zemljevida odločili poiskati kako cerkev že kar na predvečer.
Nepozabni moški konec tedna v fotografijah:
To jim je tudi uspelo, a maša se je tedaj ravno končala. Vendar so dobili načrt B, se spominja Boštjan.
Iz cerkve je prišel župnik, še oblečen v mašna oblačila. Ko nas je videl, je kar razširil roke, takoj smo se začeli pogovarjati. Sicer z našo polomljeno italijanščino, a vseeno. Navdušen je bil, ko smo mu povedali, da smo navijači iz Slovenije. On pa je navijač nogometnega kluba Inter. Dejal je, da ima čez 20 minut še eno mašo v vasi približno 10 kilometrov stran in da lahko gremo zraven. In smo se odpravili.
Preberite še:
Zgodba o posvojitvi: “Biološke mame ne obsojam, ampak sem ji hvaležna”
Trojica se je zavedala, da po videzu ni ravno v skladu s pravili dostojnosti. Fantje so bili oblečeni poletno-navijaško: v kratke hlače in od celega dneva prepotene Gajserjeve majice. Imeli pa so tako dolg drog zastave, da ni šel v avto in je zastava plapolala skozi okno. V cerkvi pa so jo zataknili na spovednico. Pred cerkvijo v omenjeni vasici je bilo kakšnih 15 ljudi, ki jim je župnik navdušeno razložil, kdo so njegovi novi prijatelji, nato pa so se odpravili v drug prostor. Navijaški romarji so zato v cerkev šli sami, malo so molili, malo peli.
Preberite še:
5 svetnikov, ki so bili nadarjeni športniki
Maša se je začela, duhovnik, ki je pri maši veliko vključeval občinstvo, pa je v pridigi govoril tudi o slovenskih obiskovalcih. Ampak zadrega velikih razsežnosti je šele sledila: povabljeni so bili, da zapojejo slovensko pesem. Kar pa po celem dnevu navijaškega kričanja in spodbujanja slovenskega motošportnega zvezdnika ni bila niti približno preprosta naloga. Vseeno so se odločili, da bodo poskusili s pesmijo Veš, o Marija.
Jaz in Aleš nisva ravno pevca. Ko je župnik povedal, da bodo trije navijači zapeli Marijino pesem, se je proti nam obrnila vsa cerkev. Na začetku je še nekako šlo. Pri Zmeraj pri tebi hotel bi stati pa je Dušanu počil glas. Po vsem dnevu navijanja je bilo to pač previsoko. Pela sva le še jaz in Aleš. Čez nekaj sekund se je usedel še Aleš. Ostal sem sam. Pojem v glavnem le doma in pod tušem, to pa je bil solo v cerkvi. Mislim, da sta prijatelja goreče navijala, da bi zdržal. A je tik pred koncem še meni zmanjkalo glasu. Tako da smo končali, župnik pa je prišel do nas in nas objel.
Preberite še:
Izstop iz mehurčka: življenje z otrokom, ki ima Downov sindrom
To je bila maša, ki si jo bodo zapomnili za vekomaj. Kakor tudi dirko naslednji dan, ko je bil Tim Gajser drugi. Sledila je nočna vožnja domov, ki je odprla nekatere globoke pogovore, kakršni se ne razvijejo ravno ob vsakem pivu. Boštjan pa je svojo pripoved sklenil z oznako, da je bil zadnji septembrski konec tedna kot svojevrstne duhovne vaje za moške. Res posebne in nepozabne.
Preberite še:
Vprašanje, ki bo pomirilo večino zakonskih prepirov
Preberite še:
Nana Milčinski: Verjamem, da je konec vedno dober … Če ni, potem to zagotovo še ni konec
Preberite še:
Starševska dilema: ali moram vse svoje otroke obravnavati enako?
