Zdravnik, ki ga njegov poklic resnično osrečuje. Dejan Fabčič je postal odličen športnik, čeprav ne more normalno hoditi
Klepetali smo z Dejanom Fabčičem, specialistom interne medicine, ki deluje v ambulanti za sladkorno bolezen in bolezni ščitnice v Novi Gorici. Svojim pacientom lahko o zdravstvenih tegobah marsikaj pove tudi iz osebne izkušnje, saj se je rodil z redko telesno okvaro, zaradi katere se mu noge niso normalno razvile. Kolen in gležnjev ne more pregibati. A to ga ni ustavilo pri športnem udejstvovanju. Nasprotno: nastopil je na dvojih paraolimpijskih igrah, in to v različnih športih. Dejan, zdaj 40-letni oče dveh hčera, je tudi nekdanji dijak Škofijske gimnazije Vipava.
Kaj vas najbolj izpolnjuje pri vašem poklicu?
Nekoč sem prebral, da je doktor medicine tisti, ki je končal medicinsko fakulteto, zdravnik pa tisti, ki ta poklic opravlja z dušo in srcem. In jaz sem zdravnik! Dobri zdravniki so tisti, ki so za to poklicani, in ne tisti, ki so primerno pametni in marljivi, da končajo fakulteto. Da se najdeš v zdravniškem poklicu, ga moraš začutiti. V to res verjamem.
Preberite še:
Ganljiva zgodba o nezlomljivem prijateljstvu: v Compostelo na invalidskem vozičku
Verjetno ste imeli ponudbe za delo tudi z drugih naslovov …
Drži, po diplomi so me vabili v farmacijo in politiko, ampak trenutno se vidim le pri tem, kar delam. Ukvarjanje s pacienti je naporno, vendar me tako osrečuje, da ga ne gledam kot službo, ampak kot poslanstvo. Hvaležen sem, da lahko počnem to, kar me osrečuje. Naj se sliši še tako klišejsko, ampak res me napolnjuje hvaležnost ljudi, ki sem jim kakorkoli pomagal ali celo rešil življenje.
Pacienti se velikokrat počutijo kot le številke. Po drugi strani ste zdravniki del sistema in seveda si ne morete za vsakega vzeti toliko časa, kot bi ga morda želeli. Kako uravnotežite človeški pristop s predpisi?
Sistem zdravstva je trenutno zelo krut in nas sili v to, da paciente vse bolj obravnavamo kot številke. Za vsakega je predvideno določeno število minut in res nam ni lahko v tako kratkem času izpeljati diagnostike, predvsem pa napraviti, da bo pacient zadovoljen z obravnavo.
Preberite še:
Izstop iz mehurčka: življenje z otrokom, ki ima Downov sindrom
Seveda smo si ljudje različni in tudi potrebe pacientov niso enake. Nekaterim moram nameniti več časa, spet drugi ga potrebujejo manj. Presoja vsakega zdravnika je ključna za prilagoditev na sistem. Menim, da si, ne glede na sistem, v vsakem poklicu lahko še vedno človeški, ne nekdo, ki le opravlja službo. To pacienti pri meni čutijo, vsaj povejo mi tako.
Sploh bolezni ščitnice so take, da ji ljudje pripišejo težave vseh vrst. Velikokrat se izkaže, da s ščitnico ni nič narobe, temveč so ljudje v stiski in to želijo pripisati motenemu delovanju ščitnice. Težko si priznamo, da nečesa enostavno ne zmoremo več. Taki običajno potrebujejo pogovor oziroma nekoga, ki jih posluša, in odidejo iz ambulante bolj zadovoljni.
Preberite še:
Oče kapitan in mama varen pristan
V časih bliskovitega življenja prehrani pogosto posvečamo premalo pozornosti. Kako s preventivo narediti ovinek okrog težav z diabetesom in ščitnico?
Ne priporočam bližnjic, tudi zato, ker pravilna prehrana ni visoka znanost. Včasih je treba le malo zdrave pameti, predvsem pa discipline. Predvsem te zadnje nam vse bolj primanjkuje. V načelu pa velja: jesti je treba večkrat na dan, obroki naj bodo manjši, se izogibati nezdravim jedem, na primer hitro pripravljeni hrani in ocvrtim jedem, uživati dovolj sadja in zelenjave ter se izogibati obrokom prepozno zvečer.
To je pogosto že dovolj, vendar se je tega ob današnjem tempu življenja težko držati. Na primer, če se najeste, ko pridete iz službe ob 17. uri, ste ob 22. uri že lačni in greste v hladilnik. Če pa bi pojedli kosilo ob 13. uri in večerjo raje ob 19., pa bi z lahko zdržali brez hrane do odhoda v posteljo. Velika napaka je, da večerjaš prezgodaj, nato pa tolažiš “volčjo lakoto” pozno zvečer na kavču.
Poudaril bi še velik pomen zajtrka, predvsem z namenom, da čim prej obrneš nočni telesni metabolizem v dnevnega. Zelo pomembna pa sta tudi redna gibanje in rekreacija.
Dejanovi športni dosežki v galeriji:
Zelo veliko se ukvarjate s športom. Pravzaprav so za vami osupljive športne transformacije. Na paraolimpijskih igrah v Pekingu 2008 ste nastopili kot plavalec, pred dvema letoma v Riu kot kajakaš, zdaj pa se ukvarjate z lokostrelstvom in igrate odbojko sede.
Vse je bilo zelo spontano. Rad poudarim, da izkoristim dane možnosti v določenem trenutku. Plavanje sem spoznal med rehabilitacijo in mi je bilo tako všeč, da sem ga začel trenirati med študijem. Po koncu študija ni bilo več časa za redne treninge, zato sem po Pekingu sklenil plavalno kariero in si našel novo, moji invalidnosti primerno rekreacijo.
Tako sem prišel v parakajak, in ko sem videl, da mi gre dobro, sem se poskusil na tekmovanjih. Zelo sem ponosen na tretje mesto na evropskem prvenstvu v Moskvi in šesto mesto na paraolimpijskih igrah v Riu.
Zdaj sta hčerki že toliko zrasli, da ju je treba voziti na razne dejavnosti, zato mi zmanjkuje časa za resen trening. Samo z občasnim, rekreativnim veslanjem pa ne moreš konkurirati najboljšim.
Preberite še:
Peter Svetina: Otroški svet je svet, kjer se ne blefira
Odbojko sede igram že dvajset let na prijateljski ravni. Reprezentance v teh letih ni bilo, zdaj jo poskušajo spet ustanoviti, saj so se skupaj našli zagnani fantje, ki so me povabili zraven. Pomagam jim po svojih močeh.
Lokostrelstvo pa mi je zanimiva zgodba, saj se na treningu pridružim najmlajši hčerki v lokostrelskem krožku v Budanjah in na tak način koristno porabim tisti čas. Moram priznati, da sem presenečen, kako me ta šport sprosti. V zadovoljstvo pa mi je tudi, da puščice letijo vse bolj proti sredini.
Kje so in kaj ustvarjajo nekdanji dijaki katoliških gimnazij?
Članek je del serije zgodb o nekdanjih dijakih katoliških gimnazij v Ljubljani, Mariboru, Želimljah in Vipavi. Spoznavali jih bomo poklicno, družinsko, prostočasno in še kako.
Kakšne spomine pa imate na srednješolska leta v Vipavi?
Ko pomislim na to obdobje, mi je pri srcu prijetno. S sošolci smo bili dobra druščina. V občutljivih letih odraščanja se mi zdi prava družba zelo pomembna. Počeli smo veliko stvari, ki so nas razveseljevale in napolnjevale. Ustanovili smo pevsko skupino, taborili, se družili v prostem času …
Veliko so nam dale tudi duhovne vaje, čeprav smo tedaj nanje gledali kot na nebodigatreba obvezo. A vseh čarov druženja in pogovorov s sošolci, ki smo jih imeli, gotovo ne bi bilo, če ne bi bilo tistega skupnega časa.
Preberite še:
Matic Pavlič in njegova stvaritev, ki bo gluhim spremenila svet
V puberteti sem imel glede invalidnosti še največjo krizo. Lažje sem jo prebrodil, ker sem čutil, kako me vrstniki sprejemajo kot sebi enakega. Ni mi bilo treba tekmovati in se delati lepšega, boljšega kot v resnici. Lahko sem bil, kakršen sem bil.
S kakšno podlago znanja ste se odpravili na medicinsko fakulteto?
Dobil sem ga dovolj, da sem študij opravljal z lahkoto. Na tako težkem študiju so bolj kot predznanje potrebne učne navade. Spominjam se sošolca v moji skupini v prvem letniku medicine, ki je bil na ugledni gimnaziji zelo uspešen, priljubljen, dobil je številna priznanja, najvišjo štipendijo … Vendar je na sredini prvega letnika ugotovil, da ta študij ni zanj, da na medicinski fakulteti ne zdrži. Mi, nekdanji dijaki vipavske gimnazije, smo študirali brez težav.
Preberite še:
Kaj te dni potrebujemo bolj od klobas in “kuhančka”
Preberite še:
“Zapor je bil zame odrešitev, na prostosti bi me čakala gotova smrt”
Preberite še:
Kako sem tako šokirala prodajalko, da so jo oblile solze
