Kot pomladi vzcveti travnik, pred novim letom zacvetijo zlato-rdeči marketinški cvetovi: vabijo nas na prednovoletne razprodaje, pospremljene z mastno označenimi popusti; pocenijo se dišave, oblačila, čokoladni pralineji in pakirani piščanciČas pred novim letom zaznamuje izjemna zgoščenost dogodkov – zvezdniki, ki dajo kaj nase, pripravljajo veliki koncert, tu so vrtčevske in šolske prireditve z nastopi naših otrok, Miklavžev sejem, službene in sindikalne zabave ali kosila, gledališke predstave, božično obarvane romantične komedije v kinu … Mnogi dogodki imajo tudi dobrodelno noto, povabljeni smo k zbiranju sredstev za najrazličnejše namene. Že vse to nam govori o posebnem času pričakovanja; izkazujemo si geste pozornosti, intenzivnost med nami se povečuje, “dogaja se”.
Če samo nekatere med temi dogodki spremljamo še prek družbenih omrežij, ali če v avtu iščemo tisto svojo radijsko frekvenco in pri tem prečkamo dve drugi, zvečer pogledamo televizijo, se nam zdi, da je svet okoli nas dobil neznanski pospešek. In morda da nas same življenje pušča ob strani, ker nismo vpeti v adrenalinski tok v takšni meri, kot se nam ponuja. Povedano strnjeno pa smo nadlegovani pri najosnovnejših izbirah in željah.
Preberite še:
Kako se spopasti z depresijo v prazničnih dneh
“Tiranija izbire”
Slovenska sociologinja Renata Salecl to imenuje “tiranija izbire” in opozarja, da nas odločitev za eno stvar (ali nakup), ki hkrati pomeni opustitev drugih možnosti, navdaja s tesnobo. Prav tesnoba je poleg osamljenosti v zahodnem delu sveta močno v porastu. Zato je temeljna lekcija, ki se je moramo naučiti v svetu potrošništva, selekcija. Toda skozi katero sito naj presejemo svoje izbire? Pri tem ne gre samo za želje, gre za naše celostno delovanje, ki je od zgodnjega jutra do poznega večera vpeto v intenzivno dogajanje in meji na raztresenost, kaos.
Že dolgo nisem doživela takega presenečenja, kot je bil pogovor s patrom Brankom Petauerjem za tokratno Praznično. V spokojni jedilnici stiškega samostana je na moja hiteča vprašanja odgovarjal s tako zbranostjo in močno osebno sporočilnostjo, da sem v njegovo pripoved ob prepisovanju posnetka lahko postavila le še vejice in pike, kar se pri intervjujih zgodi zelo redko. Razumela sem, da njegov način življenja, ki bi ga lahko označila za “počasnega”, v resnici prinaša prihranek časa in pomeni boljšo porabo časa. Obisk me je utrdil v prepričanju, da sredi drvečega sveta potrebujemo znamenja luči, ki so sad zvestobe v molitvi.
Preberite še:
Mami, zakaj je sošolec dobil toliko daril za praznike, jaz pa ne?
Seveda ni vsem dano, da bi svoje poslanstvo opravljali za zidovi starodavnega samostana, si pa lahko prizadevamo živeti bolj povezano in trdneje zasidrani v globinah, z osebno skromnostjo, ki je najbolj ključno sito pri vseh oblikah potrošništva, tudi prazničnega. Zbranost je naravnanost na prave stvari, na “manj”. Zagotavlja nam, da se bomo ob pravem času lotili prave zadeve in pri tem ne bomo zamudili nič bistvenega. Znali bomo opaziti svoje bližnje in z njimi živeti vzajemnost. Prazniki ne prenesejo navidezne bližine, bližnji je tisti, ki je zares ob nas.
Prispevek je bil najprej objavljen v zadnji številki revije Praznična.
Preberite še:
Na tone igrač, otrokom pa je še vedno dolgčas? Kako ukrepati?
Preberite še:
Kaj lahko naredim, da advent in božič ne bosta šla kar tako mimo?
Preberite še:
To je cilj in smisel in konec adventa
