V slovenski zgodovini so imeli tako Gorenjci kot Dolenjci pomembno vlogo, pri čemer so pobude, ki so imele usoden vpliv na našo zgodovino, pogosto izmenično prihajale enkrat z Gorenjske, drugič z DolenjskeGorenjska in Dolenjska sta slovenski pokrajini, ki sta bili poleg Notranjske do leta 1918 glavni sestavni del dežele Kranjske. Meja med Gorenjsko (Zgornja Kranjska) in Dolenjsko (Spodnja Kranjska) je potekala približno po črti Sava ‒ Ljubljanica. Ljubljana (današnjo mestno jedro) je bila na meji, a je upravno spadala k Zgornji Kranjski.
Dolenjska protestantska revolucija
Zanimivo je, da so imeli v času razmaha slovenskega protestantizma v 16. stoletju glavno vlogo skoraj izključno Dolenjci. Oče slovenskega knjižnega jezika Primož Trubar (1508‒1586) se je rodil na Rašici pri Velikih Laščah. Njegov knjižni jezik je temeljil na dolenjščini rodnega kraja in na govoru ljubljanskih meščanov, ki je bila mešanica dolenjščine in gorenjščine.
Tudi Jurij Dalmatin (1547‒1589), ki je na gradu Turjak na Dolenjskem prevedel celotno Sveto pismo v slovenščino, je bil z Dolenjske, saj se je rodil v Krškem. Adam Bohorič (1520‒1598), pisec prve slovenske slovnice Zimske urice, se je sicer rodil v Brestanici, torej na Štajerskem, a je bil tesno povezan z bližnjim Krškim in je prav tako pisal v dolenjščini.
Med četverico najpomembnejših slovenskih protestantov samo Sebastijan Krelj (1538‒1567) ni bil iz Dolenjske, rodil se je namreč v Vipavi.
Preberite še:
Deset dejstev o Martinu Luthru in protestantizmu
Gorenjski slovenski narodni preporod
Če so v 16. stoletju narodno usmerjene pobude prihajale z Dolenjske, pa so v 18. stoletju, času vznika slovenskega narodnega preporoda, pobudo prevzeli Gorenjci. Začetnik slovenskega narodnega preporoda Marko Pohlin (1735‒1801) se je rodil v takratnem ljubljanskem šempetrskem predmestju (zdajšnja Trubarjeva cesta, nekoč Cesta sv. Petra).
Pohlin, čigar oče je bil po rodu iz Kamnika, je leta 1768 izdal v takratni ljubljanščini napisano Kranjsko gramatiko. Od Pohlina naprej je slovenski knjižni jezik postajal bolj gorenjsko obarvan, Gorenjci pa so imeli popolno prevlado v slovenskem narodnem prebujanju.
Prva slovenska komedija in slovenski časopis
Tako sta Blejec Blaž Kumerdej (1738‒1805) in Kamničan Jurij Japelj (1744‒1807) skupaj s sodelavci drugič prevedla Sveto pismo v slovenščino, Radovljičan Anton Tomaž Linhart (1756‒1795), ki je bil po očetu češkega rodu, je napisal prvo komedijo v slovenskem jeziku (Županova Micka) in oral ledino v slovenskem narodnem zgodovinopisju.
Pomemben narodni buditelj je bil tudi Valentin Vodnik (1758‒1819), rojen v vasici Zgornja Šiška, ki je zdaj del Ljubljane. Bil je bil urednik prvega slovenskega časopisa Lublanske novice in velja za prvega pravega slovenskega pesnika.
Preberite še:
To je slovenska beseda, ki jo Avstrijci uporabljajo vsak dan
Kot številni drugi narodni buditelji je bil Vodnik del Zoisovega krožka, ki ga je vodil podjetnik Žiga Zois (1747‒1819). Ta je bil po očetu italijanskega rodu in rojen v Trstu, a je večino življenja preživel v Ljubljani. Del Zoisovega kroga je bil tudi svetovno znani jezikoslovec Jernej Kopitar (1780‒1844), ki se je rodil v Repnjah pri Vodicah.
Oče naroda in največji slovenski pesnik
Tudi naslednja generacija slovenskih narodnih buditeljev, ki je že bolj izrazito poudarjala slovenske narodnopolitične zahteve, je večinoma izvirala z Gorenjske.
To so bili Žirovničan Matija Čop (1797‒1835), najbolj izobraženi Slovenec tistega časa, ki je obvladal kar 19 jezikov, njegov prijatelj in največji slovenski pesnik France Prešeren (1800‒1849) iz Vrbe ter politik in živinozdravnik Janez Bleiweis (1808‒1881) iz premožne kranjske trgovske družine, urednik vplivnih Kmetijskih in rokodelskih novic, ki je dobil vzdevek oče slovenskega naroda. Dediščina gorenjske prevlade v slovenskem narodnem gibanju je tudi to, da je gorenjska noša od takrat obveljala kot tipična slovenska narodna noša.
Preberite še:
Kako je Slovenec razrešil ekonomsko skrivnost
Dolenjski mladoslovenci
Prevlado Gorenjcev v slovenskem narodnem gibanju so v 60. letih 19. stoletja načeli trije Dolenjci, ki jih poznamo kot mladoslovence. To so bili Fran Levstik (1831‒1887), Josip Jurčič (1844‒1881) in Josip Stritar (1836‒1923).
Levstik se je rodil v Dolnjih Retjah pri Velikih Laščah, Stritar nekaj kilometrov proč v Podsmreki, Jurčič pa na Muljavi pri Ivančni Gorici. Ti mladoslovenci so bili zelo dejavni pri taborskem gibanju in imeli pomembno vlogo pri urejanju časopisa Slovenski narod. V zgodovino so se vpisali tudi kot pisci. Levstik je napisal Martina Krpana, Jurčič pa prvi slovenski roman Deseti brat in prvo slovensko tragedijo Tugomer.
Liberalni dvojec z Gorenjske
Če je zgoraj omenjena trojica Dolenjcev vrgla rokavico gorenjskim staroslovencem in začela utirati pot slovenskemu liberalizmu, pa sta v času največje prevlade liberalizma na Kranjskem imela glavno vlogo dva Gorenjca. Ivan Tavčar (1851‒1923) iz Poljan nad Škofjo Loko in Ivan Hribar (1851‒1941) iz Trzina. Oba sta bila tudi nekaj let ljubljanska župana, uspešnejši je bil Hribar, Tavčar pa je znan tudi kot pisec Cvetja v jeseni in Visoške kronike.
Preberite še:
Slovenski genij, ki je utemeljil oceanografijo in Nemce učil nemščino
Katoliški politiki iz Ribnice
Liberalna gorenjska Ivana pa so spodnesli katoliški politiki, ki so prihajali z Dolenjske, in sicer iz Ribnice in njene okolice. Tehtnico slovenske politike je z liberalne na katoliško stran začel prevešati najprej Karel Klun (1841‒1896), ki se je rodil v Prigorici pri Ribnici. Klun je bil med ustanovitelji Katoliške narodne stranke (poznejše Slovenske ljudske stranke).
Po njegovi smrti sta glavno vlogo v SLS dobila Janez Evangelist Krek (1865‒1917) in Ivan Šušteršič (1863‒1925). Krek je bil po rodu iz Sv. Gregorja pri Ribnici, Šušteršič pa iz Ribnice. Poleg njiju je bil v SLS vpliven tudi v Metliki rojeni Belokranjec Evgen Lampe (1874‒1918). Ta trojica je ‒ s pomočjo uvedbe splošne volilne pravice leta 1907 ‒ postala vodilna na Kranjskem in Slovenskem.
Štajerec postane voditelj Slovencev
Pregled gorenjsko-dolenjskega prispevka k slovenski narodni zgodovini končajmo s koncem prve svetovne vojne. Ta je pokopala habsburško monarhijo, Kranjska je kot upravno-politična enota izginila z zemljevida, obenem pa je na slovenski politično sceni zablestel mož, ki ni bil niti Gorenjec niti Dolenjec, ampak je prihajal iz vzhodne Štajerske.
To je bil Anton Korošec (1872‒1940) iz Biserjan pri Sv. Juriju ob Ščavnici, ki je bil v obdobju med obema vojnama nesporni voditelj slovenskega naroda.
Preberite še:
To so starodavne besede izginulega ljudstva, ki živijo v slovenščini
Preberite še:
Svetniki in njihov neverjetni odnos do živali
Preberite še:
Uršlja gora – najvišje ležeča cerkev na Slovenskem
