“Živimo skupaj, delamo skupaj, včasih se tudi zaiskri, saj smo le 24 ur na dan skupaj,” pripoveduje gostinec Anton DobnikarV Topolu pri Medvodah (Katarina nad Ljubljano) stoji Gostilna Dobnikar. O njenem dolgoletnem obstoju govori častitljiva letnica nad vrati – 1866. Leta 1924 jo je kupil Anton Dobnikar. Med drugo svetovna vojno je ob njej potekala nemško-italijanska meja. Nato jo je prepustil sinu, prav tako Antonu. Leta 1980 jo je prevzel njegov sin Anton (naš sogovornik), od nedavnega pa jo vodi četrta generacija Dobnikarjev – starejšemu sinu je, seveda, tudi ime Anton.
Preberite še:
Še en pogumen slovenski gostinec, ki je na prvo mesto postavil zaposlene in družino
Da družinska tradicija zdrži toliko časa, je gotovo vloženega veliko truda. Če družina ne bi bila povezana, ne bi šlo. V pogovoru nam razkrivajo nekaj utrinkov iz družinskega življenja z gostilno.
Vaš stari oče je pred skoraj stoletjem kupil gostilno, po njegovi poti je šel vaš oče. Poleg gostilne ste imeli kmetijo. Kako ste kot otrok doživljali delo očeta, ki je bil zaposlen sedem dni v tednu?
Bilo je drugače. V času, ko je imel gostilno moj oče, je bil poudarek na kmetiji. Gostilna je bila samo v soboto in nedeljo. Takrat so vsi delali v gostilni, med tednom pa je bila v gostilni samo mama oziroma ženske, oče pa je skrbel za kmetijo. Otroci smo poleg šole pomagali na kmetiji. Imeli smo veliko gozda in pridelovali smo zelenjavo. Imeli pa smo tudi govedo, prašiče, veliko se je kosilo, zato dela ni nikoli zmanjkalo.
Preberite še:
Ob nedeljah zaprto: raje manj evrov v blagajni in zadovoljna ekipa
Ko sem prevzel gostilno, je bilo podobno. Med tednom je bila v gostilni žena Mira, ob koncu tedna smo bili vsi. Počasi se je začelo spreminjati, rodila sta se sinova, oba sta šla v gostinsko šolo, turizem na Katarini se je začel drugače razvijati. Kmetijo smo opuščali in se posvetili gostilni. Še vedno pa greva s starejšim sinom med tednom v gozd, travnike čez poletje pokosimo, nimamo pa več živine.
Nadaljevali ste očetovo pot in prevzeli gostilno. Kateri nasveti očeta so vam pomagali? Na kaj ste sami najbolj ponosni?
Naredil sem gostinsko in hotelirsko šolo, želel sem tudi nadaljevati šolanje, pa me je takrat oče prepričal, da grem v vojsko in po vojski prevzamem gostilno. Danes mi je žal, da nisem nadaljeval šolanja, ker mi manjka del izobrazbe, da bi lahko danes upravljal gostilno.
Preberite še:
Zakaj se nekdanji zvezdnik resničnostnega šova pri 36 letih da krstiti?
Preberite še:
4 ideje, kako doseči ravnovesje med osebnim življenjem, družino in delom
Oče mi je največkrat položil besede bodi pošten in za svojimi besedami ter dejanji stoj. Vedno je tudi rekel doma ne dajaj za pijačo, ko greste ven, daj, doma pa ne moreš dajati v nedogled.
Oče je imel svoj karakter, osebnost. Njega nikoli nisem videl piti ali kaditi, vse življenje je delal. Bil je resen človek, ki je ves čas delal, a znal se je z nami in ljudmi tudi poveseliti, pošaliti. Doma se nismo kregali in ti zgledi vlečejo in se prenašajo na otroke, kar danes prenašam tudi naprej.
Z ženo in obema sinovoma vsi delate v gostilni. Kot družina ste zelo povezani, dan začnete skupaj in ga tudi končate, čeprav ste med delom ves čas skupaj. Kaj vam pomeni ta odnos, povezanost? Se to vidi potem tudi na odnosu s preostalimi zaposlenimi v gostilni?
Naš dan se začne okrog 6.30 s kavo, takrat se pogovorimo, naredimo razpored, kaj bo kdo delal, kam mora kdo iti, kako bomo delali. In ko pride sodelavec Rok v službo, imamo še eno skupno kavo, preden odpremo, in takrat dorečemo še zadnje podrobnosti. To je ritual, ki ga ima naša družina. Nekaj nam manjka, če ni tega.
Preberite še:
Ta jutranja navada vam lahko spremeni ves dan
Živimo skupaj, delamo skupaj, včasih se tudi zaiskri, saj smo le 24 ur na dan skupaj. A zanimivo, ob četrtkih, ko imamo zaprto, se velikokrat zgodi, da ne gremo vsak po svoje, ampak gremo skupaj na kosilo. Spoštujemo drug drugega, upoštevamo mnenja, je pa tudi težko, različni smo si, a ravno pogovor je ključen, da skupaj delamo dobro.
To se odraža navzven tudi do drugih, ki nam v gostilni pomagajo. Gledamo nato, da se med delom zaradi osebnih stvari ne bomo kregali, če je karkoli, to naredimo zasebno, se zvečer usedemo in pogovorimo, v gostilni smo tim in dihamo drug z drugim.
Ponavadi so odnosi v družini odraz odnosa med zakoncema. Drži to tudi za vaju z ženo?
Če pogledam nazaj, z ženo se nisva nikoli skregala. Če so bila navzkrižja, so bila bolj zaradi samega dela ali zaradi otrok in strank. Včasih greva zvečer ven, da se pogovoriva stvari, ki se jih čez teden ali čez dan ne moreva zaradi službe.
Ne nazadnje ne moreva biti skregana, če želiva, da funkcionirava skupaj. Ne moreva imeti tihega tedna in si naročila strank pisati na listek. To so videli otroci, tako sva jih učila in sami tako nadaljujejo. To se odraža navzven na vse, ki nam pomagajo. Enakovredni smo, drug do drugega smo spoštljivi.
Preberite še:
“Konec tedna kuham samo za svojo dušo”
Pri nas ne delajo samo zaradi plače, ampak jih želimo naučiti spoštovanja do strank, sodelavca, šefa. Občasno imamo skupen izlet, piknik, da nismo samo sodelavci, ampak res kot ena družina. In ko gredo študenti na svojo pot, ko se čez leta vrnejo, je lepo slišati, da je bilo delo pri nas eno lepo obdobje.
Ste zelo umirjeni, v gostilni je verjetno zelo glasno, kako sami sebe umirite, se poglobite vase …?
Mislim, da je to že značaj. Že ko sem bil otrok, se nisem kregal in pretepal, smo pa radi kot mulci kakšno ušpičili, vse kot šala, nikoli nismo delali škode. V šoli so nas učili, da ima gost vedno prav in to nekako pride vate.
Preberite še:
Zakaj v podjetjih radi uporabljajo načela ignacijanskega vodenja?
Preberite še:
10 skrivnosti matere treh otrok, ki je tudi direktorica podjetja
Skozi leta in kilometrino, ki jo narediš, postaneš mali psiholog. Velikokrat že vem, kaj bo stranka naročila, kakšen dan ima. Po vseh letih dela v gostilni si upam reči, da stranka nima vedno prav, čeprav so nas tako učili. Če ima stranka slab dan, ni hrana kriva. A nisem vzkipljiv. Beseda več pomeni kot prepir.
Zaradi dela nimam posebnih hobijev, ki bi me sproščali in umirjali. Rad grem s prijatelji na kozarček dobrega vina in poskušam nova vina. Z ženo grem rad v hribe, da se glava, možgani zbistrijo. Rad opazujem druge navade, načine dela in ko smo spet skupaj, drug drugemu povemo, kaj smo kje videli, in tako nastanejo tudi nove ideje.
Gostilno ste prepustili v roke sinovoma, kako gledate nanju, na njun morda modernejši pristop?
Gostilno sem predal Antonu, starejšemu sinu. Sem odprt za nove pristope, nove posodobitve. Nisem starokopiten, želim, da gremo s časom naprej. Trendi gredo hitro naprej in podpiram ju pri novih načrtih.
Preberite še:
Andrej Perko: “Pokončnemu, pravičnemu in ljubečemu moškemu bo ženska sledila”
Zavedati se moramo, da nismo center, ampak smo izletniška točka, domača gostilna, ki strmimo k temu, da bi domače, lokalne jedi z drugačnim, malo bolj modernih pristopom, a s podobnim okusom prišle na krožnike gostov. In ne samo hrana, tudi pijača. Mlajši sin je državni podprvak v mešanju koktajlov, in s koktajli lahko obogatimo našo ponudbo. Poskušamo nove stvari, vendar rdečo nit vlečemo vsa leta.
In kako sebe vidite kot del gostilne in kot dedka čez nekaj let?
Zelo uživam kot dedek in spremljam, kako vnuk in vnukinji odraščata. Želim čim dlje, kolikor bo zdravje dopuščalo, pomagati, vse bolj se umikam v ozadje in sinovoma prepuščam delo.
Zelo sem vesel in ponosen, da me še vedno vprašata za mnenje, kaj menim in kako bi morda jaz naredil. Imata spoštovanje do preteklosti in do staršev. Gostinstvo je moj način življenja, zato se še najprej vidim v tem. Ko pa se bom umaknil, bom zelo vesel naslednika, če bo kdo od vnukov prevzel in nadaljeval to pot.
Preberite še:
Trije presenetljivi namigi, ki pomagajo, da ljubezen v zakonu raste
Preberite še:
To je nasvet 90-letne inštruktorice vodne aerobike za dolgo življenje
Preberite še:
10 priprošnjikov, ki vas bodo spremljali skozi nosečnost
