Moč verižne molitve in sočutja za hudo ponesrečeno osnovnošolko EloBožič 2017 je bil sončen, popoln dan, vendar se je za družino Jerebic iz Lipovcev v Prekmurju v hipu spremenil v grozo. Eli, drugorojenki v družini s štirimi otroki, so izpolnili željo po jahanju. A med jahanjem se je konj pognal v sunkovit galop in Ela je grdo padla s konja in se udarila v glavo. Obležala je nezavestna.
“To so trenutki, ko se ti kot staršem udirajo tla pod nogami, ko si želiš, da bi se zbudil iz morečih sanj, ko bi si želel premakniti čas nazaj ali naprej, pa ne gre,” pripovedujeta ati Simon in mami Nataša. Občutek nemoči je bil popoln, prebudila sta se razočaranje in jeza. Zakaj ravno na božični dan? “Še isti dan je Ela pri božični maši prvič v življenju brala prošnje, popoldne pa tole?” se je spraševala Nataša.
Preberite še:
Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: “Nikoli nisem razmišljal, da bi živel drugače”
Do zadnje pikice upanja
Trinajstletno Elo so odpeljali na urgenco v Mursko Soboto; oče Simon jo je v naročju prinesel zdravstvenemu osebju. Tam so jo najnujnejše oskrbeli, zatem pa prepeljali v mariborski klinični center na intenzivni oddelek. Ko se je vračal domov, se je ustavil na pokopališču pri grobu svoje mame. Vse premorem v njem, ki mi daje moč, piše na nagrobniku.
“Pokleknil sem in jo prosil, naj nam pomaga z vsemi močmi, z vsemi prijatelji. Rekel sem ji, da brez njihove pomoči ne bo nič.” Ko sta se pripravljala na odhod v Maribor, je dejal Nataši: “Draga žena, verjameva v ozdravljenje, dokler je še zadnja pikica upanja.”
Preberite še:
“Brez poroke si na istem mestu, ne narediš koraka naprej”
Izvidi prvega pregleda z računalniško tomografijo (CT) so bili opogumljajoči: z notranjimi organi je bilo vse v redu. A že prvi večer je zdravnik povedal, da je stanje zelo zelo resno. Operacija, ki naj bi bila kratka in preprosta, je trajala veliko dlje od predvidenih 15 minut. Oteklina na možganih je bila večja, kot so pričakovali. Zaupanje se je kazalo kot edina pot: najprej zdravnikom in medicinskim sestram. Oni so skrbeli za monitorje in infuzije … sama pa sta se povsem posvetila Eli, ji izkazovala čutečo, srčno bližino. Od jutra do večera sta bila pri njej, dan za dnem.
Preberite še:
Mislila je, da nikoli ne bo imela otrok, dokler ji drobna deklica ni zasukala življenja
Vrh negotovosti
Ela je bila priklopljena na aparate, tudi za dihanje. Negotovost se je stopnjevala in dosegla vrh 2. januarja. Zdravnica jima je tistega dne dejala, da je najverjetneje konec. Odziva zenic kljub zmanjšanju količine zdravil ni bilo. Na koncu je dodala, da se je v njeni 27-letni karieri med mnogimi pacienti s podobnimi primeri spet postavila na noge le ena deklica. “To se je zdelo kot slaba tolažba. Edino, kar nama je takrat hodilo po glavi, je bilo, da to ne more biti res,” pripovedujeta Simon in Nataša.
Omotična in v solzah sta šla po hodniku. “Nataši sem rekel: ‘Bodiva hvaležna Bogu, še en dan nam je podaril’. Moliva, božava, delava vse, kot da nisva nič slišala. Zapojeva Angelček moj, jo pokrižava z blagoslovljeno vodo in odideva domov.” Takrat sta otrokom, 15-letni Gaji, 11-letnemu Marku in 7-letnemu Vidu, prvič povedala, da se lahko zgodi, da bodo izgubili sestrico.
Preberite še:
“Zakaj pa nimate še kakšnega otroka?”
Neustavljiva verižna reakcija
“Ne vem, od kod je to vzel najmlajši Vid, rekel je: ‘Primimo se za roke in molimo,'” pripoveduje Simon. Molitvi Elinih bratov in sestre ter Simonovega očeta, ki je okoli sebe zbiral molivce, so se pridružili še drugi. “V takšni situaciji začutiš, da je premalo, če moliš sam,” pove Nataša.
Na štefanovo, dan po nesreči, sta v solzah sedela v cerkveni klopi pred začetkom maše. “Nekaj mi je reklo, da če kdaj potrebujemo Boga, je to prav zdaj. Duhovnika sem v zakristiji vprašal, ali lahko položimo našo molitev za ozdravljenje Ele na oltar. Zadnjih nekaj besed sem komaj povedal, bolj zjecljal, duhovnik pa me je razumel, me začutil, vprašal je samo, ali je lahko prošnja poimenska. Seveda, sem mu dejal, naj vsi vedo, da potrebujemo in prosimo za iskreno molitev.”
Odtlej se je v prošnji za Elo združevala celotna beltinska župnija in širše, sprožila se je “neustavljiva verižna reakcija”. Jerebicevi so se za pomoč obrnili tudi na klarise v Turnišču, a so te že vedele in molile. Sošolke in sošolci so ji pisali pisma ali risali risbe. “Ljubi Jezus, vrni nam Elo,” je pisalo v eni od pošiljk.
Nataša pripoveduje, kako jo je ganilo, ko so pred eno izmed Elinih operacij k maši ob sedmih zjutraj prišli sošolci. Prijateljem je Simon po telefonu poslal sporočilo: “Vse se zdi neskončno lahko, če te spremlja vojska angelov.” Sporočila podpore so v odgovor na ta sms in tudi sicer deževala. “Kaj vojska, armada angelov,” mu je odgovorila ne prav verna prijateljica. Prijatelj pa: “Nikoli nisem molil, ura je pol dveh zjutraj, kadim, gledam luno in molim.”
Preberite še:
Avtizem ni ovira: Dominik je pri 12 letih ustvaril svoj portal
“Naš Gašper”
Tako so Jerebicevi poimenovali takrat mariborskega salezijanskega duhovnika Gašperja Otrina, ki je Eli na intenzivni negi že na samem začetku podelil zakrament maziljenja. In potem še petkrat. “S kakšno toplino, predanostjo je v Jezusovem imenu govoril spodbudne besede, molil, bral Božjo besedo!” pripoveduje Simon.
Na oblekico ji je položil svetinjico sv. Dominika Savia in jo priporočil temu mlademu svetniku. Večkrat, ko je podelil zakrament bolniškega maziljenja, so se dogajale nenavadne stvari, pripovedujeta. Delež natrija v krvi, ki je močno nihal, se je naenkrat uredil. Spet drugič je po maziljenju zazehala – čeprav je imela v ustih cevko za kisik – in s tem pokazala znamenje življenja.
Preberite še:
Dolores Hart – poljubila je Presleyja in odšla v … samostan!
Odziv zenice
Nataša in Simon Jerebic v presežnikih govorita o zdravstveni oskrbi, ki jo je Eli dajalo zdravstveno osebje. “Krasni ljudje,” pravi Nataša. Njihova skrb in sočutna pozornost je večkrat krepko presegla zgolj običajno zdravljenje. Medicinska sestra, ki je v vsakem trenutku znala izbrati prave besede, je Eli nenehno predvajala njeno glasbo, podobico Marije, ki jo je Nataša pustila na Elini nočni mizici, za katero je Nataša že mislila, da se je izgubila, je prilepila na spodnji del postelje … In tudi sama molila za Elo.
Še drugo izmed mnogih dejanj sočutja: drugi dan po nesreči je do njiju pristopil nekdo, ki jima je ponudil svoje prazno stanovanje, kjer sta se lahko odpočila.
Preberite še:
Otrok z redko boleznijo: Stigmatizacijo čutiš na vsakem koraku
3. januarja je zdravnik dejal, da pri Eli ni kliničnih znakov življenja, da pa je neka prevodnost v možganih, a ta bi bila lahko tudi lažna, ker je glava odprta … “Hvala Bogu,” je Simon dejal Nataši, “dobili smo nova dva do tri dni. Mi še naprej molimo, zdravniki pa naj v miru delajo svoje.” Tistega dne je poštar prinesel pismo, na katerem je bil zapisan en sam stavek: PRI BOGU NI NIČ NEMOGOČE. Zvečer je Simon kot vsak dan poklical v bolnišnico; zdravnik mu je rekel: “Imamo odziv zenice.”
Strmeli od presenečenja
Preobrat se je čedalje bolj potrjeval. 9. januarja je Ela začela dihati. V začetku februarja je že lahko sedela in tudi stala, če si jo držal za roko. Prosila je: “Mama, prinesi mi bele žabice in kitaro.” V bolnišnici so kar strmeli od presenečenja. In je res zaigrala na kitaro. 7. februarja je začela sama jesti (prej ni mogla požirati), pojedla je celoten obok. 12. februarja je začela brati knjige, dan zatem prvič prišla domov na obisk. V bolnišnici je ostala še do aprila.
Preberite še:
Rak pri 26 letih: “Ne moreš reči, da si super, če ti je slabo in se počutiš grozno”
Na zadnjem pregledu pri nevrologu, ki je ves čas spremljal Elino zgodbo in nas pripravljal tudi na najhujše, jo je ta vprašal: “Ela, veš, kakšno operacijo si preživela? Veš, velika večina umre, drugi so na vozičku. Pri tebi pa so angeli naredili svoje.”
Nataša in Simon Jerebic: “Boš ti ali jaz?”
“Kaj naju je poganjalo v teh res hudih preizkušnjah, ko se ti življenje v trenutku obrne na glavo? To je molitev. Molitev rožnega venca, kot bencin, pogonsko gorivo za avto. Molitev ob jaslicah, kleče, v kapeli bolnišnice. Vsakič, ko sva se peljala v Maribor in nazaj domov, sta se v avtu samo pogledala, boš ti ali jaz, in sva začela moliti, to je bila najina moč in upanje hkrati, le tako sva lahko prišla domov dovolj močna, da sva lahko dala delček sebe tudi drugim otrokom, ki so naju željni čakali doma,” povesta Nataša in Simon.
Pa tudi drugi so radi posegli po rožnem vencu za Elo. K Simonu je pristopila gospa in mu rekla: “Veš, nobena od jagod na rožnem vencu ni zaman.” To je bil le eden od mnogih izrazov molitvene podpore.
Preberite še:
Spreobrnjeni metalec na onkologiji. Na terapiji moli in evangelizira v bolnišnici
Romanje v zahvalo
V zahvalo za ozdravljenje so oktobra domači v družbi okoli 60 sorodnikov in prijateljev poromali v Torino, na grob sv. Dominika Savia. Svoje pričevanje sta ob božiču v zahvalo za molitev Nataša in Simon izrekla tudi pri maši v župnijski cerkvi v Beltincih.
Celoten članek je bil objavljen v tedniku Družina, št. 9
Preberite še:
4 stopnje zakonske krize
Preberite še:
Mislila je, da nikoli ne bo imela otrok, dokler ji drobna deklica ni zasukala življenja
Preberite še:
Bi tudi ti rad bil resnično svoboden?
