Ko je bila Petra Zupan pred leti udeleženka na oratoriju, je pri svojih animatorjih dobila velik zgled, oratorijski dnevi pa so ji ustvarili lepe spomine, ki jih z veseljem obuja še danes. Njen cilj je bil, da v prihodnje tudi sama postane animatorka, saj jo veseli preživljanje časa z otroki in pogovor z njimi. Poleg te vloge ji je bilo dve leti zapored zaupano tudi vodstvo oratorija v Mirni Peči, njeni domači župniji.
Od udeleženke do animatorke in voditeljice oratorija
Potem ko je postala animatorka, je oratorij dobil drugačen smisel. V ospredje so prišli domiselni načini za ukvarjanje z otroki in to, kako neko stvar predstaviti primerno njihovi starosti. “Tudi to, da si odgovoren za te otroke, da jim pričaraš čim lepši teden na oratoriju in jim je zabavno. Tako sem se tudi jaz nekoč počutila, da sem potem še dolgo govorila, kako mi je bilo ‘fajn’.”
Preberite še:
Družina, ki je na oratorij “poslala” mamo in pet otrok
Preberite še:
Vas zanima, kakšen je bil oratorij nekoč? Poglejte!
V voditeljski vlogi na oratoriju je Petra spoznala popolnoma drug svet. Poskrbeti je morala za motiviranje animatorjev, da so s skupnimi močmi oratorij izpeljali tako, kot so si ga zamislili. “Povedati pa jim moraš, da ni nič hudega, če pride kaj vmes, kakšne napake, in naj to spontano izpeljejo naprej. Vodja mora biti zgled, kako lahko neko stvar obrneš drugače – da jih naučiš, da se je potrebno znajti. In pa, da so otroci še vedno otroci, ne pa neki, ki jim lahko ukazuješ. Moj cilj je bil, da uživajo tako otroci kot animatorji.”
Nepozabna izkušnja
Ko je gledala svojo predhodnico, je bilo vodenje videti zelo stresno, po drugi strani pa se je čutila poklicano za opravljanje te naloge. “Nekako je bilo že samoumevno, da bom jaz nekoč vodila oratorij. To je bilo od nekdaj nekaj, kar sem želela postati,” pripoveduje. “Zdi se mi, da je del odraščanja, da poskrbiš za organizacijo kakšne take stvari. Če si v župniji in če si več let del oratorija, je pomembno, da nekaj tudi daš nazaj.”
Preberite še:
Kaj, če sploh kaj, lahko ustavi animatorje?
In katere so najpomembnejše stvari, ki jih je Petra pridobila z večletnim sodelovanjem pri pripravi oratorija? Poleg nepozabnih otroških norčij obilo spontanosti, odgovornosti, ustvarjalnosti in domišljije. Pa seveda skrb za udeležence, ki je na prvem mestu. “Lani so starši prišli do mene in rekli, da je bil to za njihove otroke najboljši teden. Doma še ves dan govorijo, kaj se jim je v tistem dnevu zgodilo. Zdi se mi, da je to eden najlepših tednov za otroke, posebej za tiste, ki tudi sicer obiskujejo mašo.”
Zakaj naj se otroci udeležijo oratorija?
“Naučijo se delati v skupini. Postanejo sproščeni v bližini drugih otrok in odgovornih oseb. To ni vrtec, ampak duhovna rast in otroško rajanje. Je učenje za življenje, sploh pri delavnicah se naučijo mnogo ročnih spretnosti. In seveda preprosto zato, ker je ves teden zabavno.”
Osem let skavtinja
Poleg oratorija pa je Petra tesno povezana tudi s skavti. Pridružila se jim je, ko je bila v 8. razredu. “Prijatelj je hodil k skavtom in je imel po šoli razne predstavitve. Potem pa so nekoč prišli v naš kraj, kjer so imeli srečanje. Odločila sem se, da jih grem pogledat. Bilo mi je všeč in tako sem začela redno hoditi na srečanja.” Spominja se, da se jih je takrat za skavte odločilo ogromno, predvsem prijatelji, s katerimi se je družila.
Ena od Petrinih lastnosti je odgovornost, zaradi česar so ji skavti nadeli ime Odgovorna koala. Skavtstvo jo je spremenilo. Predvsem se več ne obremenjuje toliko z vsako stvarjo. “Pri skavtih je v redu, če si spontan in da sproti vidiš, kaj boš naredil. Ni točno načrtovano, kaj se bo zgodilo in kje. V trenutku, ko prideš na določeno lokacijo, vidiš, kaj lahko tam narediš, kako bo potekal celoten program, ki si si ga zadal.”
Naučila se je tudi različnih ročnih spretnosti, iz zagat pa so jo že večkrat reševala tudi druga pridobljena znanja. “Ravno pred kratkim je prijateljica po nesreči namočila lase v smolo. Rekla sem ji, naj jo odstrani z oljem. Tega sem se na primer nevede naučila pri skavtih.”
Preberite še:
“Če ne bi bilo skavtov, bi bilo moje življenje popolnoma drugačno”
Preberite še:
“Skavtstvo pusti pečat za vse življenje”
Kot skavtinja s še večjim veseljem pomaga ljudem, ne glede na situacijo. “Ko postaneš del njih, ti ni več težavno delovati s katerokoli skupino ljudi. Zdi se mi, da imajo nekateri ljudje težji pristop k določeni skupini ljudi. Kot skavtinja lahko lažje pristopim, saj je to del mojega poslanstva.”
Lahko pa tudi bolj ozavešča. Na primer o varovanju okolja in o malenkostih, ki se jih ljudje sicer zavedajo, a jih še ne udejanjajo. “Z malenkostmi skavti pridemo precej do izraza. To je način, ki je dober, lahko spreminjamo družbo.”
Dogodivščin ne zmanjka
Poleg oratorijskih ima tako Petra v spominu tudi nemalo skavtskih dogodivščin. Natančno se spominja prvega tabora, ko je prejela skavtsko rutko, in pripetljaja, ko so s še štirimi prijatelji na poti iz Bohinjske Bistrice do Bleda z ogromnimi nahrbtniki na ramah premagovali strmo in nevarno brežino, da so prispeli do železniške postaje. Med tremi stvarmi, ki so ji pri skavtih najbolj všeč, pa izpostavi služenje, tudi mlajšim skavtom. “Ko si že starejši skavt in vodiš mlajše skavte, te sprejmejo medse, za svojega.”
Preberite še:
Ali veste, katero mesto nosi ime dolenjske Benetke?
Preberite še:
Sporočilo, ki ga nosi vrečka hostij v gledališču
Preberite še:
10 pravil lepega vedenja za naše otroke, da se bomo med počitnicami lahko vsi sprostili
