Za njeno deklico so bile tudi druge možnosti, o katerih pa ji niso nič povedali …Natalie Halson je bila noseča 22 tednov, ko so ji zdravniki v Angliji začeli govoriti, naj otroka splavi. Na rednem pregledu z ultrazvokom so namreč posumili, da ima njen nerojeni otrok spino bifido, okvaro, pri kateri se hrbtenjača ne zapre popolnoma. Posledice so lahko blage ali resnejše, odvisno od stopnje deformacije: mišična šibkost, delna paraliza, izguba občutka na koži, inkontinenca in poškodba možganov.
Preberite še:
Na bolezen nismo nikoli dovolj pripravljeni
Zdravniki so vztrajali, da mora Natalie prekiniti nosečnost, in ji zagotavljali, da je to najboljša, če ne celo edina možnost. Za spletni časnik The Sun je povedala, da so ji rekli, da bo, če bo nadaljevala z nosečnostjo, otrok priklenjen na invalidski voziček in ne bo imel kakovostnega življenja.
Ko so ji po telefonu sporočili novico, je Natalie, ki je zaposlena v bolnišnici in ji medicina zato ni tuja, začela raziskovati literaturo in odkrila, da obstajajo druge možnosti za njeno malo deklico.
Preberite še:
Oče, ki je dan za dnem na predavanja spremljal svojega invalidnega sina
Odločila se je za operacijo
Okvaro hrbtenjače je možno operativno popraviti, obstaja pa tudi zdravljenje za tiste simptome, ki jih z operacijo ni moč odpraviti. Otroci, ki so jim operirali spino bifido, imajo po posegu in zdravljenju morda še določene težave, toda diagnoza ne pomeni nujno obsodbe na nesrečno življenje.
Natalie se je odločila, da bo svoji hčerki dala možnost – zavrnila je splav in se namesto tega odločila za operacijo. “Mirabelle niso mogli operirati v maternici, a obstajala je možnost, da bi jo operirali po njenem rojstvu in spojili živce v njeni hrbtenjači. Zagotovila, da bo operacija uspela, nismo imeli, a to je bila vseeno najboljša možnost.”
Preberite še:
Inovator in izvrsten športnik, čeprav je invalid že od 12. leta
Kar desetkrat je dobila “ponudbo” za splav
A zdravniki so še vedno vztrajali pri splavu. “Do samega poroda so mi vsakič, ko sem prišla na pregled, ponudili splav – vsega skupaj približno desetkrat,” se spominja Natalie. “Vztrajali so celo potem, ko sem večkrat zapored rekla ne. To, da so mi rekli, naj nosečnost prekinem le nekaj tednov pred porodom, pa me je zares razburilo.”
Operacija je uspela
Mirabelle se je rodila z urgentnim carskim rezom v porodnišnici v Liverpoolu pri 38 tednih. Deklico so takoj odpeljali na pediatrično kliniko, kjer so jo operirali naslednji dan. Operacija je uspela: “Povedali so mi, da so združili vse živce hrbtenjače, kot zadrgo. Bila sem zares ganjena, sploh nisem mogla nehati jokati,” pripoveduje Natalie.
Preberite še:
Ganljiva pesem, ki jo je skesani italijanski plejboj napisal svojemu splavljenemu sinu
Mirabelle je zdaj doma in dobro okreva. Lepo napreduje in je na splošno zdrava, čeprav jo zaradi njene motnje čaka še kakšna preizkušnja. “Dvakrat tedensko jo peljem na plavanje, hodi na fizioterapijo, odziva se na dotike nog. Vse kaže zelo dobro.”
“Rada jo imam takšno, kakršna je”
Natalie je zelo vesela in hvaležna, da se ni pustila prepričati, naj splavi hčerko. “Pridejo dnevi, ko si želim, da bi videla v prihodnost, da bi videla, kaj vse bo zmogla, ampak zame to ne spremeni ničesar. Rada jo imam takšno, kakršna je. Vem, da bo razvojne mejnike dosegla, ko bo prišel čas za to. Vsak dan se borim, da bi ji bilo čim bolje. Imam se za močno osebo, a ta pot je zares izjemno težka.”
Ko se spominja tega, da so jo silili, naj izbere smrt za svojo hčerko, pravi: “Ko zdaj pogledam Mirabelle, si mislim, da je lahko sploh ne bi poznala. Niti pomisliti ne morem na to. Zame njena bolezen ničesar ne spremeni. Rada jo imam takšno, kakršna je.”
Preberite še:
Med splavom je izgubil obe nogi. “Živeti moram z izbiro nekoga drugega”
Ljubezen vidi preko nezmožnosti, prizadetosti – vidi osebo, ki je vredna življenja. Vsakogar bi morali ljubiti in podpirati, ne glede na to, kaj zmore. Pomembno je, da je človek, ustvarjen po Božji podobi. Ne moremo vedeti, kakšne načrte ima Bog za ljudi, zdrave ali bolne. Poklicani smo, da ljubimo vse ljudi, od spočetja do naravne smrti, in da naredimo, kar je v naši moči, da jim olajšamo trpljenje, da jim omogočimo, da uresničijo svoj potencial, ki jim ga je dal Bog – tukaj in v večnosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki je ga je objavila ameriška izdaja Aleteia. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Cerkev, ki je ni uničil niti vihar prve svetovne vojne
Preberite še:
Skrivnost za uspešen dan po nasvetu nadškofa Fultona Sheena
Preberite še:
Le zakaj bi Boga zanimale naše “težavice”, ko pa nam sploh ni nič hudega?
