Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

“Presenečena sem bila, koliko Slovencev v ZDA ima doma svojo narodno nošo”

URSKA P. MAGAJNE
OSEBNI ARHIV
Deli

Zdomski pogled na sodobno Slovenijo

Urška Prepeluh Magajne je zapustila Slovenijo pred 15 leti. V Ljubljani je spoznala Američana slovenskih korenin, a ker zanj v Sloveniji ni bilo pravih možnosti za zaposlitev, sta odpotovala v ZDA. V Chicagu sta si ustvarila družino, imata dva otroka in sta zelo dejavna v slovenski skupnosti. Predstavila nam je svoj pogled na Slovenijo in spregovorila o tem, kako je videti življenje v ZDA.

Ko so Slovenijo pred desetletji zapuščali ekonomski in politični emigranti, je bilo težko, ker si niso upali misliti, da se bodo kdaj vrnili. Kako je bilo za vas pred 15 leti?
Pred selitvijo v ZDA sem se že večkrat selila v tujino, živela sem v Nemčiji, v New Yorku, na Dunaju. A vedno le za določen čas in vsakokrat je bilo navdušenje nad novo izkušnjo večje kot domotožje. Vedela sem, da se bom vrnila. Ko sem se preselila v ZDA, je bilo drugače. Že po dveh tednih me je prešinilo spoznanje, da je zdaj za vedno ali vsaj za zelo dolgo. Domotožje je hitro prišlo.

Ko ste se vrnili iz New Yorka, ste dejali, da ne bi živeli v Ameriki. Kaj vas je odbilo?
Predvsem kvaliteta življenja. V ZDA, še zlasti v New Yorku, ljudje zelo veliko delajo in imajo malo časa zase, za družino in prijatelje. Večina ima le dva, tri tedne dopusta na leto, tako da zelo malo potujejo, sploh v tujino, ker je daleč. Tega smo v Sloveniji navajeni in jemljemo za samoumevno. Poleg tega je v Sloveniji vse blizu. Moje bivanje v New Yorku je bilo sicer zelo zanimiva izkušnja in vsakomur toplo priporočam, da kdaj izkusi življenje in delo v tujini.

Ali po 15 letih kaj drugače gledate na Ameriko?
Zdaj je to moja druga domovina. Čeprav je kakovost življenja v Sloveniji še vedno boljša, je v ZDA veliko drugih prednosti. Amerika je država neomejenih možnosti. Svobodna gospodarska pobuda omogoča, da ljudem uspe tudi brez vez in poznanstev. Mnogo manj je škodoželjnosti in nevoščljivosti, na konkurenco se gleda pozitivno. Ljudje drugim privoščijo uspeh in to jim daje upanje in spodbudo, da jim lahko uspe. V ZDA prihajajo ljudje z vseh koncev sveta in imajo zelo raznolike zgodbe in izkušnje, kar življenje naredi pestro in zanimivo.

URSKA P. MAGAJNE
OSEBNI ARHIV

Je kaj drugače živeti osebno vero kot v Sloveniji?
Ko sem prišla v Ameriko, sem ugotovila, da sta politična klima in kultura mnogo bolj tolerantni do veroizpovedi vseh vrst. V Sloveniji je situacija gotovo boljša, kot je bila v času naše mladosti, ampak še danes se čuti stigma, ki so jo pustili komunistični časi. V ZDA ljudje drugih ne ocenjujejo glede na to, ali je nekdo veren ali ne, in če je, katere veroizpovedi je. To ne definira ljudi.

Omenili ste, da ste po dveh tednih začutili domotožje. Kako ste ga premagali?
Ohranjala sem stik z domačimi, pogosto prihajamo na obisk v Slovenijo. V Ameriki sem se povezala s slovensko skupnostjo v predmestju Chicaga. Moj mož je bil rojen v okolici Chicaga in je s to skupnostjo odraščal. Njegova družina je še danes zelo aktivna in tako sem se tudi jaz pridružila. Poleg tega ohranjam stike še z nekaterimi drugimi slovenskimi družinami, ki niso aktivne tam, in se družimo zunaj skupnosti.

Ni prav pogosto, da se zdajšnji izseljenci pridružijo tem slovenskim skupnostim.
Res je. Pravzaprav sem edina, ki sem aktivna. Drugi Slovenci pridejo le občasno, za kakšne večje prireditve. Slovenci se večinoma zelo hitro asimilirajo, in to ne samo v ZDA. Tudi drugod po svetu sem to opazila. Nekaterim se zdi povezovanje sicer dobra ideja, a ne najdejo časa, drugim je predaleč, tretji imajo druge prioritete … Se pa najdejo tudi taki, ki rečejo: “Če bi se želel družiti z drugimi Slovenci, bi ostal v Sloveniji.”

Kakšno vrednost ima za vas narodno povezovanje?
Predvsem je pomembno za ohranjanje slovenske tradicije in identitete, pa tudi z osebnega vidika se je prijetno družiti z nekom, ki ima podobne izkušnje in poglede na svet in podobno zgodovino ter s komer se lahko pogovoriš v maternem jeziku.

URSKA P. MAGAJNE
OSEBNI ARHIV

Koliko potomci izseljencev še znajo slovensko?
Kakor kdo. Na splošno vse manj. Ohranjanje slovenščine v zdomstvu je velik izziv, ker je zelo težek jezik. Še zlasti je to težko v ZDA, ki je daleč od Slovenije in kjer imamo le malo možnosti za njeno uporabo.

Kakšne so razlike med vami in potomci prve in druge generacije izseljencev?
Tisti, ki so se v ZDA rodili in so tu odrasli, so v prvi vrsti Američani in imajo z Američani veliko več skupnega kot mi, priseljenci. Hkrati je treba dodati, da je večina zelo ponosna na svoje slovenske korenine in se nadvse trudijo ohranjati slovensko kulturo. Slovenska narodna zavest je med zdomci izredno živa. Presenečena sem bila, koliko Slovencev v ZDA ima svojo slovensko narodno nošo, kar je v Sloveniji redkost.

Kako živo je življenje v slovenski župniji v Lemontu?
Žal je župnija vsako leto manjša. Ko sem prišla prvič, smo imeli pet ali šest slovenskih frančiškanov, zdaj pa je samo eden. Tudi župljanov je vse manj, ker se generacije starajo. Ampak tisti, ki ostanemo, se po svojih močeh trudimo, da ohranimo to edino slovensko skupnost v Chicagu in daljni okolici.

Kako?
Vsako nedeljo imamo sveto mašo. Praznujemo Miklavža, za cvetno nedeljo imamo velikonočno srečanje, februarja imamo koline in sami delamo krvavice, v maju ima za materinski dan slovenska šola zaključno prireditev … Na prireditvah tako otroci kot odrasli nastopajo v slovenščini, pojejo slovenske pesmi in plešejo folklorne plese. Takrat lahko dobimo tudi domačo potico, štrudelj in ostale dobrote.

Dve leti ste bili ravnateljica tamkajšnje slovenske šole. Kakšno je njeno poslanstvo?
V prvi vrsti je šola zabavna in družabna. Trudimo se ohranjati slovensko kulturo in običaje. Otroci se učijo slovenskega jezika, čeprav je to težje, ker ga večina doma ne uporablja. Učijo se tudi slovenskih plesov in pesmi ter imajo svoj pevski zborček. Hkrati otroci in cele družine spletajo prijateljstva z drugimi otroki slovenskega rodu. Ta povezanost s skupnostjo jim ostane za vse življenje.

In vaša dva otroka?
Otroka redno obiskujeta slovensko šolo. Trudimo se tudi, da se doma pogovarjamo slovensko, kar pa ni vedno lahko. Še težje postane, ko gredo otroci v redno šolo, ker takrat angleščina hitro prevlada. Zato se trudimo, da večkrat pridemo v Slovenijo, pomaga tudi, ko prideta babica in dedek na obisk iz Slovenije. Med sabo pa tu rojeni otroci večinoma govorijo angleško.

Pogosto obiskujete Slovenijo?
Kolikor se le da, v povprečju približno vsako leto in pol. Trudimo se, a je to v veliki meri odvisno od službenih in drugih obveznosti. V ZDA so dopusti zelo kratki, hkrati pa se za manj kot dva tedna ne splača priti na obisk v Slovenijo, ker je pot dolga, časovne razlike so velike, pa tudi stroški za vso družino so visoki.

Kako kot izseljenka gledate na izseljevanje Slovencev?
Slovenija je zelo majhna, tako da to ni nepričakovano. Ljudje imajo mnogo več možnosti, kot so jih imeli pred 20 ali 30 leti. Je pa to hkrati povezano s slabo gospodarsko in politično situacijo. Na žalost Slovenija ta trenutek doživlja beg možganov. Mladi ne odhajajo, ker so prisiljeni iti s trebuhom za kruhom, ampak odhajajo tisti, ki so najbolj izobraženi in sposobni in imajo boljše možnosti drugod. Tega me je strah, ker na dolgi rok to Sloveniji škoduje.

Ali kdaj pomislite na vrnitev v domovino?
Vedno pravim, da smo že predolgo v Ameriki in da je že čas, da pridemo malo nazaj. Vrnila bi se, če bi bile za to primerne možnosti. V mojem poklicu je to težje izvedljivo, ker sem vezana na pravniški državniški izpit v določeni državi, poleg tega bi moral tudi mož najti ustrezno službo. Ko sva se odločala in je bila vrnitev še realna možnost, gospodarske razmere v Sloveniji niso bile ravno dobre. Še vedno upam, da bom v prihodnosti lahko del leta preživela v Sloveniji, del pa v ZDA. Tako bom res doma tu in tam.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.