Menda ste že ugotovili, da je življenje težko. Če je tako, ste osvojili eno najbolj pomembnih človekovih odkritij. Ne zafrkavam, vedeti to je nekaj ključnega, kako se življenja sploh lotiti.
Preberite še:
Vzgoja za vrednote ali kako stopiti v čevlje drugega
In če ste hkrati s tem odkrili, da ta njegova težavnost ni nujno nekaj slabega, potem ste lahko hvaležni za svoje starše. Ker ste zadovoljni ljudje. In taki ste, ker so vas prav oni naučili, da človek postane človek v izpolnjevanju svojih dolžnosti do življenja in do sveta, ne pa v svojih pravicah.
Izpolnjevalci želja
Gotovo že poznate knjigo Marka Juhanta in Simone Levc Varuh otrokovih dolžnosti. Če je ne, jo morate, skoraj nujna je za vse, ki se danes trudimo z vzgojo. Avtorja zagovarjata tezo, da stoji za današnjimi za življenje nesposobnimi otroki predvsem zmotno prepričanje staršev, da je treba za otroke narediti vse, da jih je treba obvarovati vsakršnega napora in odgovornosti. To prepričanje, ki naj bi bilo sad “ljubezni” do naših otrok, je prineslo na svet “nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike”.
Preberite še:
“Otroci potrebujejo meje, red, izkušnje in našo ljubezen”
Popolnoma nesposoben?
In imata prav. Taki otroci se vendar ne zmorejo spopadati z življenjem. Prepričani so namreč, da jim mora ves svet okoli njih služiti, da so “oče, mati, žena, otroci, bratje, sestre in celo njihovo življenje” (Lk 14,26) samo izpolnjevalci njihovih želja.
In ko je tako, ne trpijo samo tisti okoli njega, ampak najbolj in predvsem otrok sam. Ker življenje pač nikoli ne bo takšno, kot si ga želi in ga pričakuje, nikoli! In zato življenje postane zanj eno samo veliko razočaranje.
Preberite še:
Zakaj je Jezus zahteven vzgojitelj
Prvič zato, ker nič ne gre po njegovih načrtih, drugič pa zato, ker slej ko prej pride do krutega spoznanja o sebi: da pravzaprav ni sposoben narediti ničesar, da je popolnoma nesposoben. In to je šele tisto najhujše pri vsem skupaj, nekaj, kar človeka malodane pokonča.
Križ pomaga živeti življenje
Biti Jezusov učenec ali “nositi svoj križ” (Lk 14,27) zato pomeni najprej naučiti se izpolnjevati svoje dolžnosti. Torej zavzeti svoje pravo mesto v tem svetu, biti oče ali mama, če si oče ali mama, in biti otrok, če si otrok, z vsem, kar temu pripada.
Preberite še:
Stvari, ki si jih otrok v otroštvu najbolj zapomni
To namreč pomeni narediti tisto, kar moram, ker to lahko naredim samo jaz, ker kdo drug tega nikdar ne bo mogel narediti. V tem je odgovornost do sveta, v katerem živim: učiti se sam nositi svoj križ, to pomeni ločiti se od svojih staršev in bratov in sester in otrok, postati odgovoren za svoja dejanja in se za stvari potruditi ne samo zato, ker se moram, ampak ker je tako prav.
Drugače rečeno, postati služabnik in ne narediti vseh okoli sebe za služabnike. “Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati,” (Lk 14,29). Življenja brez nošenja svojega križa se ne da živeti, ker smo že ugotovili, da je življenje težko, težkega pa se brez mišic ne da nositi.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 36.
Preberite še:
Slavni preizkušani tenisač, ki ni spraševal Boga: “Zakaj jaz?”
Preberite še:
8 stvari, ki naj jih katoliške mamice vzamejo v porodnišnico
Preberite še:
Izognite se ločitvi tako, da prekinete ta vedenja …
