Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Rak dojk pri 27 letih: “Vsak večer me je bilo strah, ali se bom zjutraj sploh zbudila”

LOJZE GRČMAN | ALETEIA
Deli

“Poznala sem nekaj ljudi, ki so imeli raka. Vsi so umrli. Ko so mi rekli, da sem zbolela, me je takoj prešinilo, da ne bom živela več dolgo, predstavljala sem si že pogreb”

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Ustvarjalnost, odločnost in neustrašnost so tri podčrtane odlike značaja Sanje Smrdelj. Ustvarjalno kreira edinstvene tekstilne izdelke, odločno se postavi po robu svojim tekmecem na dirkah, njen življenjski moto pa je Nč bat: pogumno vztrajanje, četudi se na kaki točki življenja kaj zalomi. V tem slogu se je spopadla tudi z rakom dojk, ki jo je doletel pri komaj 27 letih. Operacija in kemoterapije niso postavile končne pike zdravljenju. A vztrajna Primorka ima še ogromno načrtov.

Preberite še: “Zdelo se mi je, da vsi okrog mene šepetajo: ‘Zbolela je, ima raka? Bo umrla?'”

Sanja, ste zdravi? Se tako počutite?
Zdrava sem in tako se tudi počutim. A z nekaj opombami. Mislila sem, da sem najhujše, operacijo in kemoterapije – zadnja je bila pred štirimi leti – že dala skozi. A gre za posledice, ki jih je zdravljenje pustilo na telesu. To bom nosila do smrti. Limfendem roke (otekanje zaradi motenega odtoka limfe, op. a.), predosteoporozno stanje zaradi zdravil, slabša vid in sluh, injekcije za umetno menopavzo, da se rak ne bi ponovil. Ne morem dolgo voziti ponoči. Zdravljenje zdela telo.

LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Kako se je začel vaš boj z rakom?
Ko sem zatipala bulico, so mi dejali, da ni nič posebnega. Jaz pa vsaki stvari želim priti do dna. Hotela sem vedeti, kaj se dogaja z mano. Pol leta pred tem sem bila zelo utrujena. Samo spala in jedla bi. Telo je že tedaj nakazalo, da je nekaj narobe. A ga ne znamo poslušati. Premalo ga poznamo. S fantom sva ravno gradila hišo. Takrat sva ravno belila. Menila sem, da me roke bolijo zaradi tega. Delala sem v nočni službi, čez dan pa pri hiši. Taka sem, da ko sem utrujena, ne počivam. Ko si nekaj zadam, to tudi naredim.

Preberite še: Rak pri 26 letih: “Ne moreš reči, da si super, če ti je slabo in se počutiš grozno”

Raka dojke so vam diagnosticirali pri 27 letih, v obdobju zagona in ustvarjanja. Kako se je bilo tedaj soočiti z mislijo na minljivost?
V sekundi se mi je podrlo vse – načrti s hišo, otroki, dirkanjem … Poznala sem nekaj ljudi, ki so imeli raka. Vsi so umrli. Ko so mi rekli, da sem zbolela, me je takoj prešinilo, da ne bom živela več dolgo, predstavljala sem si že pogreb. Najhuje je, ko si sam in imaš veliko časa za razmišljanje. Seveda imaš okoli sebe bližnje, a kaj boš naredil, se odločaš sam. Bo rak požrl tebe ali boš ti njega?

Življenje z rakom, ob raku in po njem:

Preberite še: Štirje koraki do bolj samozavestnih otrok

Najti moraš cilj. Zakaj bi rad ozdravel? Ne smeš se zanašati, da te bodo zdravniki že “poštimali”. V glavi se moraš prepričati, da se boš spopadel s tem. Ni tako, da daš skozi pol leta kemoterapij in je to to. Kdor se ima rad, bere članke, brska, sprašuje, poskuša več rešitev … A nihče ti ne zagotavlja ozdravitve, niti zdravniki ne.

Preberite še: Moški in rak dojk: “Včasih smo drzni, pogumni pa niti ne”

Meni so dali 65 odstotkov možnosti, da preživim pet let. Zdaj je od tega minilo štiri leta in pol. V življenju imam še ogromno ciljev. V ozadju moje zavesti ni tega, da sem kdaj zbolela. To je v preteklosti. Zdaj se borim z drugimi težavami – s kostmi, roko in drugim.

Torej ste prišli na “tistih” 35 odstotkov možnosti, ki so vam zagotavljali življenje, daljše od petih let?
Drži.

Kako dolgo ste potrebovali, da ste se usmerili na pozitivno pot, da boste raka snedli vi in ne obratno?
Kaka dva meseca. Prvi mesec nisem morda niti dojela. Nato pa ti izpadejo lasje, obrvi, trepalnice. Takrat se zamisliš. Ko si določiš cilje, kaj bi rad še naredil, začneš delati na sebi. Iskreno: vsak večer me je bilo strah, ali se bom zjutraj sploh zbudila. Lahko bi me, če telo ne bi preneslo zdravil, zadela kap. Vsako jutro, ko sem vstala, sem imela nov cilj: še en dan bližje je konec zdravljenja, morje, prva dirka … Vsak dan nekaj novega.

LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Ste nestrpno pričakovali rast novih las?
Vsak večer sem se gledala v ogledalu, ali je že kaj zraslo. Potem nekaj dni nisem pogledala in z navdušenjem opazila, da mi je zrasel puhek. Fotografirala sem se vsak dan ali vsak teden, da imam zabeleženo, kako so mi rasli.

Fant vam stoji trdno ob strani.
Če ne bi bilo njega … Zelo je dragoceno, ko se lahko komu potožiš. Vem, da mu je bilo grozno, ko sem bila videti kot okostnjak in mu potarnala, naj me objame. Povedala sem mu, da ne bo enostavno ne zame ne zanj. Da bodo dnevi, ko se bova lahko smejala, in tisti, ko se bova lahko kregala ali jokala. In sva nekako prebrodila to.

Preberite še: Raku je rekla adijo in začela zvoniti. Kaj pa se je zgodilo potem?

Si boste kljub zdravljenju lahko zasnovali družino?
Najprej so mi dejali, da kemoterapija pomeni neplodnost. A glede na to, da sem mlada, se bo telo morda samo postavilo na noge. Poznam dve dekleti, ki sta zanosili, a sta bili nekoliko mlajši od mene. Odvisno, kako uničeno je telo.

Izdelujete denarnice, torbice in druge izdelke. Kako ste se usedli za šivalni stroj?
Moja prababica je bila šivilja, mene pa to ni nikdar zanimalo. Ko sem zbolela, sem si za pusta na roke sešila kostum mačke. Za naslednje leto sem si zadala ovčko. Ko sem imela pregled, so mi povedali, da se je stanje poslabšalo.  Želela sem si kupiti nekaj zase. Tedaj sem si kupila šivalni stroj, čeprav me je fant nejeverno gledal. Tri dni sem šivala ovčko, nato šal, nahrbtnik … Vzela sem si čas, znam pa si tudi dobro predstavljati stvari. Potem je šlo to naprej: torbice, denarnice, obeski in ostalo.

Praktično od otroštva ste povezani z dirkanjem, ki je vaša velika strast. To ste podedovali od očeta. Še vedno ubirate ovinke s svojim yugom?
Ves denar, ki ga prihranim, vložim v avto. Ne hodim na urejanje nohtov in trepalnic, nimam obsežne garderobe, serije torbic. Zame je avto kot za koga drugega obleka. Prej sem vozila 6–8 dirk, zdaj vozim tiste, ki so mi najbolj všeč. Še posebej uživam maja v Skradinu na Hrvaškem, saj je ob progi morje, ki ga obožujem. Slečem dirkaški kombinezon in grem plavat.

Preberite še: Molitev za vse, ki se borijo z rakom na dojki

Pravite, da bi radi odgnali predsodke, kot je “baba za volanom”. Ste kdaj moške že pustili zaprepadeno odprtih ust?
Nekoč, ko sem še dirkala v Italiji v kartingu, v sedmem ali osmem razredu, sem tekmovala tudi s fantom, ki je bil mlajši od mene, star kakih 12, 13 let. Na nekaterih dirkah je jokal, na drugih ne. To se mi je zdelo čudno. Nato se nam je posvetilo, da ko je bil uvrščen pred mano, je bil nasmejan, sicer pa ves objokan. Tisto leto sem končala dirkanje v Italiji, kjer sem nekaterim pomešala štrene, saj sem se uvrščala na stopničke. To ni bil moj namen.

 

Preberite še: “Občutek krivde je pogosto povezan z nezmožnostjo potegniti mejo”

Preberite še: Slovenec, ki je misijonaril v kitajščini

Preberite še: Zgodba matere Elvire: moj oče alkoholik je bil moja “sreča”

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.